Knjige meseca aprila
RAZCEPLJENI; Veronica Roth
(vrhunski postapokaliptični roman) [napis na vrhu platnice]
Šestnajstletna Tris je pred najpomembnejšo odločitvijo v svojem življenju. Odločiti se mora, kateri od petih ločin želi pripadati. So to nesebični Asketi, med katerimi je odrasla in katerim pripada tudi njena družina, pogumni Herosi, vedoželjni Eruditi, odkritosrčni Vertisti ali ljubeči Agapejci.
(vrhunski postapokaliptični roman) [napis na vrhu platnice]
Šestnajstletna Tris je pred najpomembnejšo odločitvijo v svojem življenju. Odločiti se mora, kateri od petih ločin želi pripadati. So to nesebični Asketi, med katerimi je odrasla in katerim pripada tudi njena družina, pogumni Herosi, vedoželjni Eruditi, odkritosrčni Vertisti ali ljubeči Agapejci.
V razdeljeni družbi, kjer se mora posameznik prilagoditi in podrediti ločini, Tris ne najde svojega mesta. Zato se, neomajna in drzna, sama poda v svet, odločena, da ugotovi, kam zares sodi. Zdi se, da v svojem novem, krutem življenju ne more zaupati nikomur, pa vendar jo nekaj nezadržno vleče k fantu, ki ji predstavlja tako grožno in zaščito.
Ni nek vrhunec od romana, ampak me je, ko sem začela brati vseeno pritegnil. Že zaradi tega, ker opisuje zanimivo družbeno ureditev. Ljudje živijo v ločinah. Vsaka ima lastnost, ki naj bi pri vsakem članu prevladovala. Vsako leto imajo obred v katerem se 16-letniki odločijo, v kateri ločini želijo živeti. A odločitev sploh ni lahka. Ločine se med seboj ne bi smele družiti, prav tako pa ločina določa katere službe lahko posameznik zasede. Če se odločiš, da boš menjal ločino, obstaja verjetnost da svoje družine nikoli več ne boš videl. In ali je možno, da pri nekom prevladuje samo ena izmed lastnosti? Je res takšna ureditev najboljša in ali je zagotovilo, da ne bo prišlo do trenj?
NEDOTAKLJIVI; Feri Lainšček
... V njem spremljamo usodo štirih romskih generacij, iskrivo prikazanih skozi osrednje moške like, o katerih nam pripoveduje Lutvija Belmoldo Aus Shangkai Gav...
... "Gre za zgodbo o večnem hrepenenju po sreči, o ljubezni in družinskih vezeh, v kateri se solze mešajo s smehom." [Marko Naberšnik]
"In ti si podarjen njim, kakor je očesu podarjen vid, ušesu sluh ali srcu ljubezen. Več si torej tedaj drugemu, kot si lahko sam sebi - in tudi to je del skrivnosti, ki nam je ne more nihče pojasniti, temveč se nam lahko razkrije... Ker je ne moremo vzeti, si jo prislužiti, ali pa, ker je pač ponavadi tako."
"Saj le, če tvoj obraz ni ogledalo tvoje duše, imaš lahko ravno tak obraz, kot ga v tistem trenutku potrebuješ."
"Dolgo je, če si nesrečen, če si pa srečen je pa prekratko."
Kdaj pa kdaj se res izgubiš v vseh teh imenih.. Ampak pretehta zanimiva in super napisana zgodba o romski družini, ki potuje in na koncu pristane v Prekmurju. O vseh ovirah, s katerimi se srečajo pri tem. O svojem doživljanju sveta in o tem kako njih doživlja svet.. O tem, da tudi oni kljub svoji tradiciji, ki jo gojijo niso varni pred sodobnimi nevarnostmi sveta.. Polna zanimivih misli, tudi takšnih ki se nam zdijo mogoče nerazumljive.
In konec koncev zanimivo doživljanje Jugoslovanske ureditve in poveličevanje Tita. Tudi po njihovem mnenju, čeprav so bili takrat še bolj na robu družbe kot so danes. Imeli so upanje, da bo Tito zrihtal vse.
"Tito je bil pač lep kot poštni golob. Ljubil je težke prstane in bele čevlje, to pa je bilo dobro znamenje. Bil je eden tistih, ki dajo za muziko, pa četudi je potem ne poslušajo, obenem pa je bilo v njem nekaj našega. / Pa tudi svet ga je bogme da spoštoval, saj se je slikal s Sophio Loren. Škoda samo, da si ni dal nikoli napraviti zlatega zoba. Bil bi to najlepši zlati zob na zemlji, o tem sem prepričan. Po njegovi smrti bi ga lahko prodali na dražbi za veliko večji denar, kot ga je bila kdaj vredna kaka cesarska krona, in država bi si opomogla. A zdaj je, kakor je. Tito pač ni bil dolžan poskrbeti še za to, kako bo po njegovi smrti, saj konec koncev ni bil nikakršen rezervni Kristus, temveč komunist.
NAJBOLJŠE V MENI; Nicholas Sparks
V zadnjem letniku srednje šole v majhnem mestecu v Severni Karolini med Amando in Dawsonom preskoči iskrica. Njuni družini ne bi mogli biti bolj različni, toda med njima se je spletla iskrena ljubezen. Konec poletja sta se razšla in izgubila stike, ker je Amanda odšla na kolidž.
Petindvajset let pozneje se Amanda in Dawson srečata, ko se vrneta domov zaradi pogreba starega prijatelja, pri katerem sta nekoč oba našla zatočišče in uteho. Ko skupaj večerjata in obujata spomine, začneta resno dvomiti o svojih življenjskih odločitvah. Je prepozno, da si rečeta "ljubim te" in vzameta srečo v svoje roke?
"Ne zdaj ne kdaj prej si ni domišljala, da je zakon zveza, ki jo nenehno prežemata sreča in romantika. Če združiš katerakoli dva človeka, dodaš neizbežne vzpone in padce, vse skupaj močno pretreseš, je nekaj silovitih prepirov neizbežnih, pa naj se partnerja še tako ljudita."
Pa ja, spet me je Sparks prepričal :)! Večina njegovih zgodb je pisanih po istem kopitu in lahko po prvih petdesetih straneh predvidevaš kako se bodo končale, ampak tale me je presenetila.
Dobro, to da sta skupaj spoznala tisto pravo, neokrnjeno ljubezen.. je v njegovem stilu...In to da se morata ločiti.. tudi.. A zgodba, ki jo pelje zraven.. Ki je polna krvi, sovraštva v družini, kriminala, pretepov in nasilnih smrti.. To pač ni v njegovem stilu. Zgodbo pa vseeno naredi bolj razburljivo. In ko misliš, da na koncu sledi takšen razplet, da bosta Amanda in Dawson končno zaživela skupaj, Dawson reši življenje enemu od someščanov in umre. Del njega pa vseeno (tudi fizično) ostane ob Amandi.
Ta stari prijatelj... Tako tih in čuden za svojo okolico. A spet je on tisti, ki poskrbi zato, da se Amanda in Dawson po vseh teh letih spet srečata. Čeprav ni veliko govoril, je dobro poslušal in tako edini vedel, da se kljub temu da imata vsak svojo pot, še vedno iskreno ljubita.
ALI IN NINO; Kurban Said
V času Oktobrske revolucije se azerbajdžanski deček zaljubi v Gruzinko. Baku, prestolnica Azerbajdžana, je res mesto različnih kultur (v Alijevem srednješolskem razredu se srečujejo azerbajdžanski muslimani, Armenci, Poljaki in Rusi), vendar prek njega teče ločnica med Evropo in Azijo. Če Ali scela pripada Vzhodu, pa Nino "je z nožem in vilicami, ima smejoče se oči in nosi dolge, dišeče svilene nogavice".
Iz daljave prihaja hrup vojne, in ko se začne Revolucija, se Ali odloči, da se ne bo boril. Carjeva usoda ni njegova stvar. Vendar se svet kljub temu spreminja in vrtinec zajame tudi Alijeve kraje. Kljub ugovorom družine in kulturnim razlikam se poroči z Nino, a zato izbira med Vzhodom in Zahodom, ko vojna potrka na vrata, ni nič lažja.
"Moški se mora poročiti, najbolje z žensko, ki mu je všeč. Ni nujno, da je tudi on njej všeč. Pameten moški si ne prizadeva za naklonjenost ženske. Ženska je samo njiva, ki jo moški oplodi. Mar mora polje ljubiti kmeta? Zadošča, da kmet ljubi svoje polje. Poroči se. A nikoli ne pozabi, da je ženska samo njiva."
"Bitje brez razuma in duše je vendar brez vere. Ženske ne čakata ne raj ne pekel. Po smrti razpade v nič."
"Moški mora žensko varovati, ljubiti pa mora ona njega. Tako je želel Bog."
"Ljubezen v življenju moškega ni najvažnejša."
Vse to Aliju nenehno dopovedujejo moški okoli njega. A njega tradicija in globoko zakoreninjena vera ne ustavita na poti k temu, da se poroči z Nino. Preprosto zato, ker je resnično ljubi. Ni mu mar niti za to, da je med njima tako velika razlika kot je vera. On musliman, ona kristjanka. Nikoli je ne sili v svoje običaje, od nje ne zahteva, da bi se oblačila v obleke, ki bi jo v celoti pokrile. Prekši tudi to pravilo, da se ona kot njegova žena ne bi smela družiti z njegovimi prijatelji. Kljub neodobravanju okolice jo tako močno ljubi, da postavi njo, njene potrebe in želje pred zahteve svojih rojakov.
A vojna spremeni vse.. Morata se preseliti v Perzijo, kjer ljudje preprosto ne razumejo njegovega početja. Nino se počuti kot da ni več človeško bitje.. In Ali se mora na koncu podati v spopad za svojo deželo.
NEDOTAKLJIVI; Feri Lainšček
... V njem spremljamo usodo štirih romskih generacij, iskrivo prikazanih skozi osrednje moške like, o katerih nam pripoveduje Lutvija Belmoldo Aus Shangkai Gav...
... "Gre za zgodbo o večnem hrepenenju po sreči, o ljubezni in družinskih vezeh, v kateri se solze mešajo s smehom." [Marko Naberšnik]
"In ti si podarjen njim, kakor je očesu podarjen vid, ušesu sluh ali srcu ljubezen. Več si torej tedaj drugemu, kot si lahko sam sebi - in tudi to je del skrivnosti, ki nam je ne more nihče pojasniti, temveč se nam lahko razkrije... Ker je ne moremo vzeti, si jo prislužiti, ali pa, ker je pač ponavadi tako."
"Saj le, če tvoj obraz ni ogledalo tvoje duše, imaš lahko ravno tak obraz, kot ga v tistem trenutku potrebuješ."
"Dolgo je, če si nesrečen, če si pa srečen je pa prekratko."
Kdaj pa kdaj se res izgubiš v vseh teh imenih.. Ampak pretehta zanimiva in super napisana zgodba o romski družini, ki potuje in na koncu pristane v Prekmurju. O vseh ovirah, s katerimi se srečajo pri tem. O svojem doživljanju sveta in o tem kako njih doživlja svet.. O tem, da tudi oni kljub svoji tradiciji, ki jo gojijo niso varni pred sodobnimi nevarnostmi sveta.. Polna zanimivih misli, tudi takšnih ki se nam zdijo mogoče nerazumljive.
In konec koncev zanimivo doživljanje Jugoslovanske ureditve in poveličevanje Tita. Tudi po njihovem mnenju, čeprav so bili takrat še bolj na robu družbe kot so danes. Imeli so upanje, da bo Tito zrihtal vse.
"Tito je bil pač lep kot poštni golob. Ljubil je težke prstane in bele čevlje, to pa je bilo dobro znamenje. Bil je eden tistih, ki dajo za muziko, pa četudi je potem ne poslušajo, obenem pa je bilo v njem nekaj našega. / Pa tudi svet ga je bogme da spoštoval, saj se je slikal s Sophio Loren. Škoda samo, da si ni dal nikoli napraviti zlatega zoba. Bil bi to najlepši zlati zob na zemlji, o tem sem prepričan. Po njegovi smrti bi ga lahko prodali na dražbi za veliko večji denar, kot ga je bila kdaj vredna kaka cesarska krona, in država bi si opomogla. A zdaj je, kakor je. Tito pač ni bil dolžan poskrbeti še za to, kako bo po njegovi smrti, saj konec koncev ni bil nikakršen rezervni Kristus, temveč komunist.
NAJBOLJŠE V MENI; Nicholas Sparks
Petindvajset let pozneje se Amanda in Dawson srečata, ko se vrneta domov zaradi pogreba starega prijatelja, pri katerem sta nekoč oba našla zatočišče in uteho. Ko skupaj večerjata in obujata spomine, začneta resno dvomiti o svojih življenjskih odločitvah. Je prepozno, da si rečeta "ljubim te" in vzameta srečo v svoje roke?
"Ne zdaj ne kdaj prej si ni domišljala, da je zakon zveza, ki jo nenehno prežemata sreča in romantika. Če združiš katerakoli dva človeka, dodaš neizbežne vzpone in padce, vse skupaj močno pretreseš, je nekaj silovitih prepirov neizbežnih, pa naj se partnerja še tako ljudita."
Pa ja, spet me je Sparks prepričal :)! Večina njegovih zgodb je pisanih po istem kopitu in lahko po prvih petdesetih straneh predvidevaš kako se bodo končale, ampak tale me je presenetila.
Dobro, to da sta skupaj spoznala tisto pravo, neokrnjeno ljubezen.. je v njegovem stilu...In to da se morata ločiti.. tudi.. A zgodba, ki jo pelje zraven.. Ki je polna krvi, sovraštva v družini, kriminala, pretepov in nasilnih smrti.. To pač ni v njegovem stilu. Zgodbo pa vseeno naredi bolj razburljivo. In ko misliš, da na koncu sledi takšen razplet, da bosta Amanda in Dawson končno zaživela skupaj, Dawson reši življenje enemu od someščanov in umre. Del njega pa vseeno (tudi fizično) ostane ob Amandi.
Ta stari prijatelj... Tako tih in čuden za svojo okolico. A spet je on tisti, ki poskrbi zato, da se Amanda in Dawson po vseh teh letih spet srečata. Čeprav ni veliko govoril, je dobro poslušal in tako edini vedel, da se kljub temu da imata vsak svojo pot, še vedno iskreno ljubita.
ALI IN NINO; Kurban Said
Iz daljave prihaja hrup vojne, in ko se začne Revolucija, se Ali odloči, da se ne bo boril. Carjeva usoda ni njegova stvar. Vendar se svet kljub temu spreminja in vrtinec zajame tudi Alijeve kraje. Kljub ugovorom družine in kulturnim razlikam se poroči z Nino, a zato izbira med Vzhodom in Zahodom, ko vojna potrka na vrata, ni nič lažja.
"Moški se mora poročiti, najbolje z žensko, ki mu je všeč. Ni nujno, da je tudi on njej všeč. Pameten moški si ne prizadeva za naklonjenost ženske. Ženska je samo njiva, ki jo moški oplodi. Mar mora polje ljubiti kmeta? Zadošča, da kmet ljubi svoje polje. Poroči se. A nikoli ne pozabi, da je ženska samo njiva."
"Bitje brez razuma in duše je vendar brez vere. Ženske ne čakata ne raj ne pekel. Po smrti razpade v nič."
"Moški mora žensko varovati, ljubiti pa mora ona njega. Tako je želel Bog."
"Ljubezen v življenju moškega ni najvažnejša."
Vse to Aliju nenehno dopovedujejo moški okoli njega. A njega tradicija in globoko zakoreninjena vera ne ustavita na poti k temu, da se poroči z Nino. Preprosto zato, ker je resnično ljubi. Ni mu mar niti za to, da je med njima tako velika razlika kot je vera. On musliman, ona kristjanka. Nikoli je ne sili v svoje običaje, od nje ne zahteva, da bi se oblačila v obleke, ki bi jo v celoti pokrile. Prekši tudi to pravilo, da se ona kot njegova žena ne bi smela družiti z njegovimi prijatelji. Kljub neodobravanju okolice jo tako močno ljubi, da postavi njo, njene potrebe in želje pred zahteve svojih rojakov.
A vojna spremeni vse.. Morata se preseliti v Perzijo, kjer ljudje preprosto ne razumejo njegovega početja. Nino se počuti kot da ni več človeško bitje.. In Ali se mora na koncu podati v spopad za svojo deželo.
Komentarji
Objavite komentar