Še zadnjič o tebi...

Blog kaplana Andreja Vončine vedno rada preberem, ker vedno napiše kaj življenjskega ali pa samo zelo dobro opiše Svetopisemski odlomek ter iz njega potegne kakšen nauk in nasvet za naše življenje.. Vsak lahko kaj od njegovih pridig uporabi v svojem vsakdanjem življenju. 

Včeraj je v zapisu z naslovom "V grob je treba vstopiti" napisal: "... Pomeni, da moramo svoje življenje najprej sprejeti takšno, kakršno je, vključno z vsem, kar je temno in tistim, česar se v življenju sramujemo..." in "Brez tega, da prostovoljno sprejmemo vse tisto, kar se nam je hudega in težkega zgodilo in to vkomponiramo v mozaik našega življenja, do rešitve ne moremo priti."... 

Veliko stvari sem uspešno spravila v svoj mozaik in o njih mi ni več problem govoriti.. Naj so bile še tako boleče.. So del preteklosti in so poskrbele, da danes sem takšna kot sem. 

Me je pa nagovoril in pripravil do odločitve in pomembnega koraka... Odločila sem se, da te danes, 1.4., po vseh vzponih in padcih, spravim v en sam košček, ki ga bom lahko lično dodala v že obstoječi mozaik. Samo še tole napišem in skušam priti do enega odgovora, potem pa grem naprej z vedenjem, da si in da boš obstajal... Ampak s spomini, ki ne bodo več toliko pomenili, kot so do sedaj. Zgolj spomini bodo, ki se jih bom spomnila vsake toliko časa in se ob njih smejala. Ampak ob njih ne bo kakšnega vznemirjenja in ne bodo povzročali pretresov. 

Tako, dokončno sem se odločila. Danes te zadnjič omenjam. Javno, zasebno in v mislih... Ko bom čez nekaj tednov, mesecev, let brala vse to, se bom ob zapisih, ki so polni hrepenenja po tebi, samo nasmehnila.

Smejala se bom temu, kako sem se prepričevala v to, da si popoln. Ker v resnici nisi, veš? Daleč od ideala, ki ga imam, si. Ne, ne iščem popolnosti, ker se zavedam, da popolnosti ni!

Ampak vseeno želim meti ob sebi nekoga, ki nima dveh obrazov kot ti.. Ki zna povedati kaj o sebi, spregovoriti o svojih občutkih. In se ne izogiba - tako kot si se ti v zadnjih časih - resnejšim temam. In ne pije toliko kot ti. Torej veliko več kot se zdi meni sprejemljivo. Tako, pa še kaj bi se našlo.... Aja, skoraj bi pozabila eno pomembnejših reči.. Tvoje laži! Tvojo neverjetno sposobnost prikrivanja resnice in svojih napak. Samo da izpadeš "car". Za koga že? Tistih pa, ki te sprejemajo takšnega kot v resnici si, pa ne spustiš blizu. Da, prav zares si daleč od tistega, kar želim...

In veš kaj je najboljše? Da se v tem trenutku počutim tako kot bi se morala že zdavnaj... Očitno je v boju izpred nekaj dni glava uspela prepričati srce, da je ono tisto, ki se moti :)! Pišem o tebi in se počutim tako kot bi.. Pisala o komerkoli, ki je v moje življenje stopil le za kratek čas in ni pustil velike sledi.. 

Ampak vseno bi rada končala, kar sem si zadala. Tako, da srce dobi še dodatne argumente proti ljubezni do tebe. Da si slučajno ne premisli kdaj, kot si je že velikokrat. 

Želela bi ugotoviti kaj sploh me je pripeljalo do teh čustev.. Lani poleti sem napisala, da so tukaj že od nekdaj.. To mi je takrat zadostovalo. Ampak zdaj ko končujem mi ne zadostuje več. Lažje bom pozabila na vse skupaj, če bom vedela razlog.. 

Oba dobro veva, da sva bila že kot otroka zelo različna. Jaz sem bila umirjena in prilagodljiva. Ti si pa vedno želel, da je vse po tvoje (tudi igrala sva se vedno tako, kot si ti želel). Pa tudi umirjen nisi ravno bil. In zmeraj si znal izsiliti stvari, ki si jih želel. Ne glede na posledice, na tak ali drugačen način. 

Kot otrok te nisem marala preveč (sem bila takrat bolj pametna?). Bila sem s teboj, ker sem bila primorana. In sem se navadila. Tako zelo, da sem te po tem, ko so najini prekinili stike, pogrešala. Kljub vsem razlikam med nama. 

Proti koncu osnovne šole (ko sva ohranjala stike) ti je bilo tako preprosto vse zaupati.. Pogovor s teboj je bil preprost in zabaven. Bil si edini, ki si razumel, takrat moje največje težave s starši, ker si z njimi preživel toliko časa in si jih poznal. 

Malo prebiram stare dnevnike (ja točno tiste, katerih vsebino poleg mene poznaš samo ti.. Saj ne da bi bili zapisi globoki in s kakimi večjimi skrivnostmi.. Danes se ob njih samo smejem. Ampak takrat so mi pomenili veliko.. Še danes pa ne želim, da bi jih ravno kdo bral. In ni mi jasno, zakaj sem ti jih takrat zaupala?!?!). Na začetku sem mislila (človek pač pozabi kaj je pisal pred leti), da nisi velikokrat omenjen. 

Tako dober znak je bil. Potem pa sem naletela na prve zapise o tebi. Pisala sem o tem, kako sem te po dooolgem letu končno spet videla, ko si prišel k šmarnicam, pa kako sva si pisala in kako sem vesela, da nisi jezen name. 

Kmalu pridem do pisma, ki sem ga napisala za tvojo teto in ga ne bi nikoli poslala, če me ne bi ti prepričal v to, ko si ga prebral. Oba sva verjela v to, da bo res kaj spremenilo. Življenje bi se odvilo popolnoma drugače. Za oba, kajne? Ampak danes se mi zdi popolnoma super, da ga je ignorirala!

Potem te približno kako leto spet nisem omenjala (kako znani so mi ti dolgi premori še iz bližnje preteklosti!).

Naslednjič pa ko se pojaviš - v času ko sem končno dobila internet - rečeš, da me boš z veseljem naučil plesov za valeto. Takrat sem v dnevnik dopisala, da je itak malo prepozno, ker nisem več v tebe. Dobesedno to. Smešno. Kot da sem takrat vedela kaj v resnici je ljubezen. Ampak o tem ne bi izgubljala besed. 

Sem pa bila navdušena nad tem, da sva se vedno več pogovarjala in postajala vedno boljša prijatelja (se spomniš tistih dolgih dni, ki sva jih preživela na Messengerju?).. 

(Približno v tistem času si mi v eni "anketi" napisal, da te name spominja pesem Titanik.. Huh, zakaj že? Se je slučajno takrat vrtela kje v ozadju, pa si jo napisal? Ali si bil takrat iskren?) 

Pa že takrat nisi imel samo enega obraza, veš? Tega, ki me je vedno znova privlačil.. Že leta 2007, ko si bil star komaj 15 let, si mi že grozil. Da nečesa ne smem povedati stricu, ker bom v naprotnem primeru boga. Zakaj mi taka dejanja niso povedala nič o tebi? Zakaj sem neumno verjela, da je to posledica pubertete..? Zdaj bi namreč moral biti že zdavnaj ven iz tega stanja, pa si samo še hujši...

Samo nekaj dni za to "grožnjo" pa si mi znal povedati kako zelo rad me imaš in kako zelo me pogrešaš.

Sledi kup zapisov iz leta 2008, ko si si skušal vzeti življenje.. Polni so zmede in skrbi zate. No pa tudi opisa naših dejanj, ko smo skušali preprečiti kaj neumnega... 

Takrat pa, ko si nehal s temi idejami in se sprijaznil z življenjem... Si bil spet tisti dobri stari prijatelj, ki zna pihati na dušo. Enkrat si celo rekel: "Nad nama bdi angel, ki skrbi za naju in zato, da se nikoli ne skregava." Če bi tole brala in pisala pred kakim tednom, bi se spet raznežila. Zdaj pa sem popolnoma hladna in ravnodušna ob tem. Toda ali se res nisva nikoli skregala? Uh pa kolikokra! Ampak v večini primerov sva živela naprej. Kot da se ne bi zgodilo nič. Nikoli se nisva opravičila ali pogovorila o problemu... Tako je bilo lažje. Zate. 

Pisala sem tudi o tem, kako sem ti napisala referat za šolo. Veš kolikorat sem ti pisala naloge za šolo, pa niti enega hvala nisem bila deležna?

Tistega poletja, 2008, sva se večkrat dobila. Bil si prijazen in jaz sem plavala v oblakih. Napisala sem, da sem vedno bolj navezana nate... 

Včasih (ja, tudi na moje presenečenje) si se znal tudi opravičiti. V živo. Ko si vedel, da si nekaj zasral. Včasih si preprosto znal biti zelo dober prijatelj, se obnašati normalno. 

Ampak včasih si zasral na celi črti. Se spomniš,da si obljubil, da prideš na pogreb atija? Ker veš kako se počutim..? In mi želiš stati ob strani. V tistem trenutku bi mi res ogromno pomenilo, če bi prišel. Da bi bil preprosto tam ob meni, tudi če ne bi izbral pravih besed (ki mimogrede niti ne obstajajo).. Pa te ni bilo. Ker se nisi hotel skregati s Tinetom (kao). Pa oba zelo dobro veva, da on ne bi naredil scene na pogrebu svojega najboljšega prijatelja.

Ampak tak si. Iz življenja odideš v trenutku, ko te nekdo potrebuje. Ko se ti zdi, da imaš vsega dovolj. Preprosto greš. Brez besed, brez kakršne koli razlage zakaj. Preprosto te nekaj časa ni. Nikoli se ne oziraš na čustva drugih. Jih sam še imaš? Ali ti jih je alkohol popolnoma utopil? 

Tak preprosto pač si bil in si. 

Sicer mi po vsem tem potovanju nazaj še vedno ni jasno zakaj, kako in kdaj sem se zaljubila vate. Bila sem tako naivna. Verjela sem, da boš nekoč izbrisal svoj drugi obraz in za zmeraj ostal to kar v samem bistvu si (kajti vsi ljudje so v svojem bistvu dobri)... 

Uspelo mi pa je vse skupaj strpati v en košček mozaika. Zelo barven je . V njem se prelivajo žive in lepe barve in tiste grde, temne... Pa tudi počil je že na nekaj mestih. Ampak ne prinaša več bolečine in čustvenih pretresov. 

Sprašujem se, zakaj nisem tega mogla storiti že prej. Toda vsaka stvar mora dozoreti. Ta sedaj je. Končno! 

In če se mi (slučajno - ampak ne verjamem) zgodi to, kar se mi je zgodilo pred dnevi... Bom imela ta zapis, da me prepriča, da ni vredno. Da sem dovolj močna da na vse skupaj pozabim v sekundi dvajset.

********

Še zmeraj pa ti iz vsega srca želim, da se osvobodiš potrebe po laži in se sprijazniš s tem, kar si. Ker boš le tako lahko res srečen in le tako boš uspel spoznati ljudi, ki bodo s teboj ostali do konca. Kajti kako naj te kdo spoštuje, če ne more ugotoviti kdo v resnici si?

Želim ti, da bi si uredil življenje, ki gaboš vreden.. Takšnega s službo ki si jo želiš in umirjenim družinskim življenjem (preprosto vem, da boš nekoč lahko super starš svojim otrokom, ne glede na izkušnje..) in nekaj prijatelji, s katerimi boš lahko kdaj pa kdaj pobegnil iz vsakodnevne rutine. Seveda brez kakršnih koli substanc. 

Želim ti tudi, da bi se končno naučil govoriti o sebi, priznati svoja čustva.. Predvsem pa.. Poguma za vsak korak, ki ga boš naredil :)!

*********

Je pa tole vsekakor nor občutek.. Svobode! 

Če boš to prebral kdaj ali pa ne...