Sposodim si star biciklin, nikogar z njim ne dohitim, nikogar z njim ne prehitim, le veter si v lase lovim. Sposodim si rumen dežnik, za senco je, ko sonca ni, za streho je, ko dežja ni, pokriva me in se vrti, vrti. Sposodim si še tebe kdaj, ne vprašaš me, kako in kaj, ne vpršaš me ,od kod in kam, ne briga te, če pot poznam. Sposodim si poletni dan, ves sončen in nasmejan, ves kuštrav je in razigran, in ti mu praviš dober dan. Sposodim si poletno noč, ko zvezde zrejo v nekoč, ko luna že odhaja proč, le ti mi šepneš lahko noč. Sposodim si še tebe spet, ne vprašam te, kako čez svet, ne vprašam te, od kod in kam, a vendar te nazaj ne dam. Feri Lainšček
Še enkrat glagoli Stati pokončno, možato, pa naj že bije v obraz luč ali blato. Molčati svoj molk v sebi globoko in se ne dati voditi spremljevalki bolečini za roko. Jokati samo navznoter solze pritajene, samo ko trta, ki joče za novo rast, preden odžene. Dajati iz sebe in svojih sanj, sredico sredic, kakor se daje igralec, ki klovnovskih lic zares na odru umre igraje. Znati nastaviti čelo mirno in zbrano, ko pride čas, ko mora biti pospravljeno in poravnano. In tedaj, čisto na koncu, spati. Spati in sanjati, kako je velika muževna steblika, ki zapiska ljudem na pomlad o Jurjevem. (Tone Pavček) Ja, Tone Pavček je.. Ne, ne najdem pravega pridevnika zanj. Tako da se niti ne bom mučila s tem. Bom rekla preprosto: Tone Pavček je pač Tone Pavček (meni osebno najljubši pesnik in moj moj vzor - vzore pač lahko imamo, čeprav nikoli ne bomo nikoli imeli niti 1% njegovega talenta). Seveda obstaja še kar nekaj pesnikov, ki jih spoštujem in katerih poezi...
Mogoče je bilo pa to srečanje... Potrebno .. . Da ugotovim ... Da to ni to ... Da to nikoli ni bilo to ... In da NIKOLI ne bo ... Da bo potrebno iti dalje .. Se nikoli vrniti...
Komentarji
Objavite komentar