Sreča
Potrebovala sem čas. Veliko časa pravzaprav. Bili so trenutki, ko sem držala konec sreče za rep, pa se mi je izmuznila. Ker sem ves čas iskala in z delčkom sebe upala na nekaj več, z drugim delom pa sem si prigovarjala, da je upanje zaman, ker nisem vredna.
Zdaj se vsemu temu samo smejim. Saj me tu in tam še zagrabijo občutki, da nekaj ali nekoga nujno potrebujem ob sebi. Pred kakšno urico me je grabil. In me kar močno držal. Vse zaradi spominjanja na davno preteklost. Pa sploh ne o njem ali zaradi njega. Ampak, spomini na občutja takrat in zaradi njega so prišli v paketu. Vendar me ne vznemirjajo več. Ne ostajajo za dolgo in ne spravljajo me v slabo voljo. Ne razmišljam o tem, kaj bi lahko bi bilo in kaj bi lahko imela.
Začnem raje razmišljati o vsem, kar me obdaja. Za kaj vse sem lahko hvaležna- pa čeprav so to čisto drobne malenkosti (ki jih včasih še opazila ne bi ali pa bi se zaradi njih pritoževala). In kakšno srečo imam pravzaprav v življenju. Uspe mi preslišati nepotrebne, nepomembne in neprijetne zvoke in prisluhniti prijetnim, pomirjujočim in zgovornim.
Potrebovala sem čas. Ampak zdaj v tišini slišim mnogo več kot v hrupu in v samoti čutim Ljubezen.
Svet je takoooo lep ;) ...
Simona! Čas, ki sem ga smel, tako ali drugače, preživeti s teboj, mi je in mi še (zaenkrat) pomeni veliko, bilo mi je dragoceno.. Menim, da sva drug drugemu dala veliko, ogromno. Z grenkim priokusom, a hkrati bogatejši in vesel za izkušnjo, ki sem jo doživel s teboj, se poslavljam, saj se najini poti nezadržno ločujeta. Bodi srečna! Obljubim, da se bom potrudil biti tudi jaz. --ne išči me, čeravno pa že moraš stori to hitro!
OdgovoriIzbrišihttp://www.youtube.com/watch?v=_LIveI0OrCs