Skrivalnice

Našla sem se in se spet izgubila. Pa se spet našla in izgubila. Potem sem se izgubila še bolj in zavila na čudno pot. Zdaj sem v odsekih svojega življenja najdena, v drugih izgubljena in obupano iščem izvoz nazaj, v nekaterih neznanih situacijah pa mi je popolnoma všeč, da sem nekje zatavala, ker je bila to najboljša pot, boljša od načrtovane in zdaj v njih postajam zelo domača. 

Začela sem dojemati, da se nam zgodijo samo tiste stvari, ki so nam namenjene. Da človek sicer lahko načrtuje in planira o svoji prihodnosti, ampak vse zavisi od Boga in Njegove volje (ali od usode ali od zvezd - v karkoli pač že verjamete). In vedno nam je dano samo tisto, kar bomo zmožni preživeti. Kar nam bo pomagalo in nas prisililo iti naprej.

Navada je železna srajca pravijo. Težko je zamenjati okolje, v katerem smo se dobro počutili, iz življenja spustiti ljudi, ki so nas nekoč dopolnjevali in vanj spustiti nove (in stare, pozabljene). Ampak v življenju so pomembne ločnice, ki nas spremenijo. Če želimo ali pa ne. 

Še pred kakšnim letom ali dvema nisem verjela, da se mladi spremenimo v času, ko pretopimo prag fakultete in začnemo dihati tako, kot nam študij narekuje. Mislila sem, da kaplan dela napako, ko animatorjem, ki so postali študentje, ne dovoli več sodelovanja pri birmanskih skupinah. Zdaj bi najraje trdila, da je naredil napako, ko je pustil, da jaz ostanem. Pa ne bom, ker verjamem v to, da sem iz nekega razloga bila tudi letos poklicana v to službo. Mogoče ravno iz razloga, da vidim, da sem vsa pretekla leta to vlogo dojemala na povsem napačen način. Potrebovala sem današnji dan, to da sem ostala na koru in popolnoma nove občutke v meni. Med letom sem prevelikokrat videla razpad med menoj in ostalimi. Velikokrat se nisem našla in prevelikokrat sem za to krivila druge. Prevelikokrat so v meni rasla občutja, ki se jih zdaj sramujem. 

Pa vendar, brez teh občutkov ne bi rasla, ne bi se našla, ne bi ugotovila, kako želim zdaj živeti svoje krščanstvo. Še vedno mi ne bi bilo jasno, da so najbolj glasna, zgovorna in pomembna dela, ki se ne vidijo navzven. Dela, ki jih ustvarjamo s sodelovanjem in kjer nismo v glavni vlogi. Še kar ne bi razumela Jezusovega sporočila o vrstnem redu: "Prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi". 

Zdaj sem se našla v novih dejavnostih, kjer se počutim vedno bolj domače in udobno. Kjer vedno znova odgovorim na klic "Pridi!", tudi če to pomeni, da sem moram zbuditi ob štirih zjutraj in pred peto oditi od doma. Kjer odgovorim z "Da, pridem!", tudi če bi veliko raje počela kaj drugega. Kjer vedno znova čutim bližino in slišim odgovore. 

Našla sem se v študiju ... Čeprav sem skoraj že vrgla puško v koruzo ... Ne morem trditi, da se bom našla v poklicu inženirja logistike, sem se pa našla v predmetih, ki jih moramo dati čez na svoji poti do tega naziva. Nikoli nisem vedela, kaj bi rada počela v življenju, ker se mi je vse zdelo enolično. Ker sem izgubila zanimanje za stvari, ko so se določen čas ponavljale. Zdaj pa imam srečo, ker smer združuje veliko različnih znanosti in lahko pokukamo malo v ekonomijo, veliko v matematiko, malo v mehatroniko, malo v poslovni svet, malo v tehnologijo, ki je dosegljiva na trgu. In tako mi ni več dolgčas.

Izgubila sem v srcu. Ali pa se je ono izgubilo. Zgodilo se je in se bilo končano. Pa me niti ni toliko potrlo. Ker sem to že doživela in sem spet pričakovala. Zdaj sem odločena, da ne bom ponudila še tretje priložnosti za nastop in bežanje. Čakam na to, da se izgubim v srcu in svojega podarim. Do takrat pa natančno vem, kaj (kdo) mi bo prioriteta.  

Našla in izgubila sem se še na mnoge druge načine. (Trenutno sem našla nazaj željo po pisanju.) 

Zdaj sem, kjer sem. Tukaj mi je všeč. Se bom pa vsekakor spet premaknila naprej. Ko bom začutila, da moram. Da bo v naprej boljše in bolj primerno zame, kot v zdaj.