V glavni vlogi: mačka(e)
Skupaj s Tačko sedim na balkonu, ker je zunaj kljub temu, da že nekaj časa dežuje, boljši zrak kot v stanovanju.
Popoldan je bila na balkonu samo Tačka. Ker je trikrat ušla na balkon in se začela valjat po betonu (ne vem zakaj to tako zelo rada počne), sem jo dala na njen povodec, povodec privezala za en drog in jo pustila (čisto dovolj dolga vrvica je, da se lahko neovirano premika in čisto dovolj sence ima na voljo). Tolikokrat je že bila takole sama na balkonu in nisem imela nobenih težav.
Ampak danes ji je nekako uspelo strgati povodec in je skočila na sosednje dvorišče. Ko sem šla ven preverit je ni bilo več na balkonu in ko sem ugotovila, da je skočila dol, me je bilo tako strah, da si je kaj naredila. Konec koncev višina niti ni tako majhna. Pa je bilo na srečo vse v redu z njo. Sedela je med sosedovimi rožami (ups, pragozdu, ker ima vse tako na gosto nasajeno, da je že prav kičasto in nepregledno) in prvič zrla mački v oči na tako majhni razdalji.
In sem letela po njo.. Staknila sem nekaj novih prask na mestih, kjer so lepo vidne in jo celo prestrašeno pripeljala domov (pa je bilo mesto med najinim kratkim sprehodom iz enega v drugi vhod popolnoma prazno - nedeljsko popoldne, vročina in razkopano mesto niso najbolj privlačni dejavniki, ki bi ljudi privabili ven)..
Tisti hujši del pa je sledil, ko se je mama trudila, da bi mi razkužila vse novonastale praske (odkar je slišala novico o fantku, ki je skoraj umrl zaradi mačje praske je čisto panična kar se tega tiče), ker je začelo pečt (in jaz ne prenašam skleče bolečine sploh)...
Zdaj te napake zagotovo ne bova več ponovili... Da bi jo pustili samo na balkonu. V tem trenutku, ko pa sem jaz z njo, pa čisto zadovoljno sedi zraven mene in nepremično opazuje... Ptiča na strehi (verjetno si hkrati predstavlja, kako junaško ga bo ulovila, ampak kaj ko vsi vemo, da ni zmožna ujeti niti ene muhe in da se boji lastne sence)... Toda glavno, da je zadovoljna in na varnem..
Res me zanima kako mačke vidijo svet (za zlate ribice sem zadnjič zvedela, da vidijo vse v rdeči barvi) in kako ga dojemajo.
Itak jim nič ne manjka - govorim o hišnih mačkah, ki jih majo ljudje radi in skrbijo za njih in so postale gospodarji svojega doma - in jim ni treba skrbeti za nič. Hrane imajo itak dovolj, postreženo v njihovih posodicah, če se jim to zdi premalo pač kaj nakradejo po krožnikih ali posodah, ki jih pozabiš pospravit (primer ukradenega zrezka).. So na toplem oziroma na hladnem (zdaj ko je tako vroče), za spanje se namestijo kamor njim paše in kakor njim ljubo (naša zadnje čase spi samo še na pralnem stroju in sploh ni važno ali ta v tistem trenutku kaj pere ali ne), čohat se pridejo ko njim paše in so pri volji za to...
Ne, res jim popolnoma nič ne manjka (no, če naša želi tako vztrajno pobegnit, očitno more biti nekaj, kar manjka v tem popolnem življenju.. ne zaveda se, kakšni boji in lakota jo čakajo, če bo prisiljena skrbeti sama zase..).
Živijo za hrano in za spanje. Jaz bi tudi!
Nujno bi potrebovala kakšen teden ali dva mačjega življenja.. Da mi ne bi bilo potrebno razmišljati o ničemer.. In bi lahko pozabila na 216542 misli, ki se mi podijo po glavi trenutno...
[tudi tale blog je v bistvu "kr neki".. tak ki se ga sramujem.. ker je brez repa in glave.. ampak trenutno ne znam spravit skupaj kaj boljšega..]
Popoldan je bila na balkonu samo Tačka. Ker je trikrat ušla na balkon in se začela valjat po betonu (ne vem zakaj to tako zelo rada počne), sem jo dala na njen povodec, povodec privezala za en drog in jo pustila (čisto dovolj dolga vrvica je, da se lahko neovirano premika in čisto dovolj sence ima na voljo). Tolikokrat je že bila takole sama na balkonu in nisem imela nobenih težav.
Ampak danes ji je nekako uspelo strgati povodec in je skočila na sosednje dvorišče. Ko sem šla ven preverit je ni bilo več na balkonu in ko sem ugotovila, da je skočila dol, me je bilo tako strah, da si je kaj naredila. Konec koncev višina niti ni tako majhna. Pa je bilo na srečo vse v redu z njo. Sedela je med sosedovimi rožami (ups, pragozdu, ker ima vse tako na gosto nasajeno, da je že prav kičasto in nepregledno) in prvič zrla mački v oči na tako majhni razdalji.
In sem letela po njo.. Staknila sem nekaj novih prask na mestih, kjer so lepo vidne in jo celo prestrašeno pripeljala domov (pa je bilo mesto med najinim kratkim sprehodom iz enega v drugi vhod popolnoma prazno - nedeljsko popoldne, vročina in razkopano mesto niso najbolj privlačni dejavniki, ki bi ljudi privabili ven)..
Tisti hujši del pa je sledil, ko se je mama trudila, da bi mi razkužila vse novonastale praske (odkar je slišala novico o fantku, ki je skoraj umrl zaradi mačje praske je čisto panična kar se tega tiče), ker je začelo pečt (in jaz ne prenašam skleče bolečine sploh)...
Zdaj te napake zagotovo ne bova več ponovili... Da bi jo pustili samo na balkonu. V tem trenutku, ko pa sem jaz z njo, pa čisto zadovoljno sedi zraven mene in nepremično opazuje... Ptiča na strehi (verjetno si hkrati predstavlja, kako junaško ga bo ulovila, ampak kaj ko vsi vemo, da ni zmožna ujeti niti ene muhe in da se boji lastne sence)... Toda glavno, da je zadovoljna in na varnem..
Res me zanima kako mačke vidijo svet (za zlate ribice sem zadnjič zvedela, da vidijo vse v rdeči barvi) in kako ga dojemajo.
Itak jim nič ne manjka - govorim o hišnih mačkah, ki jih majo ljudje radi in skrbijo za njih in so postale gospodarji svojega doma - in jim ni treba skrbeti za nič. Hrane imajo itak dovolj, postreženo v njihovih posodicah, če se jim to zdi premalo pač kaj nakradejo po krožnikih ali posodah, ki jih pozabiš pospravit (primer ukradenega zrezka).. So na toplem oziroma na hladnem (zdaj ko je tako vroče), za spanje se namestijo kamor njim paše in kakor njim ljubo (naša zadnje čase spi samo še na pralnem stroju in sploh ni važno ali ta v tistem trenutku kaj pere ali ne), čohat se pridejo ko njim paše in so pri volji za to...
Ne, res jim popolnoma nič ne manjka (no, če naša želi tako vztrajno pobegnit, očitno more biti nekaj, kar manjka v tem popolnem življenju.. ne zaveda se, kakšni boji in lakota jo čakajo, če bo prisiljena skrbeti sama zase..).
Živijo za hrano in za spanje. Jaz bi tudi!
Nujno bi potrebovala kakšen teden ali dva mačjega življenja.. Da mi ne bi bilo potrebno razmišljati o ničemer.. In bi lahko pozabila na 216542 misli, ki se mi podijo po glavi trenutno...
[tudi tale blog je v bistvu "kr neki".. tak ki se ga sramujem.. ker je brez repa in glave.. ampak trenutno ne znam spravit skupaj kaj boljšega..]
 |
| Nekako takole :)... |
Komentarji
Objavite komentar