Ko sem bila majhna sem... (2)

Ne, nisem še končala =P.. Ko sem objavila tisti prvi zapis in ko sem bila prepričana, da sem se izčrpala s svojimi spomini, sem se spomnila še cel kup stvari.. Zato danes delam nov seznam stvari... 

Torej, ko sem bila majhna sem... (drugič)

• ... vrgla v smeti mamino najljubšo uro (no, pa tudi zelo draga je bila..) tako čisto za hec. Ker me je zanimalo, ali bo zelo jezna name.. Pa ni bila =). Mogoče zato, ker vsaj dve leti ni vedela, kaj se je zgodilo z njo. Po dveh letih pa sem čutila, da jo je prebolela in ne bo preveč hudo in sem ji priznala. Ampak ročne ure pa od takrat ni nikoli več nosila. 
• ... razstavila vse, kar je bilo sestavljenega, ker me je zanimalo, kakšne so stvari od znotraj.. Pri nas tako ni bilo delujočega skoraj nič, kar je bilo dovolj majhnega in meni na dosegu.. Starša sta lahko samo sanjala o kakšnih delujočih ročnih urah, budilkah, radiih,.. Dokler ni stvari v roke prijel ati in jih popravil.  
• ... enkrat sodelovala pri popravilu pralnega stroja, ko se je ta pokvaril in je prišel mojster na dom. V roke sem prijela vsak del, ki ga je dal ven iz njega. Pa vse, kar je imel v svojem delovnem kovčku sem morala prijeti in vprašati čemu služi. Poleg tega pa sem postavila še vsaj tisoč zakaj-ev. Ker me je pač tako zelo zanimalo kako stroj deluje.  Koliko živcev je moral imeti ta gospod, da me je prenašal, ko sem se mu med popravilom potikala okoli... 
• ... sodelovala pri vsem, česar se je lotil ati. Ker je bil moj junak in sem hotela znati vse, kar je znal on. Včasih sem kakšno stvar za nalašč pokvarila ali razbila, le da sva se lotila prenove.. Odkar ga ni več, veliko manj uničujem, ker vem, da bom popravljala sama ali pa bo stvar morala h kakšnemu mojstru. Ne, ni več zabavno. 
• ... se bala neviht. Pa ne od začetka. Od takrat, ko mi je ena starejša gospa v parku (takrat smo vsak dan kot družina hodili na sprehode in posedali ob nasadu vrtnic) povedala kako me lahko nevihte ubijejo (ja, saj se zavedam, da me lahko res...) ampak ona je vse skupaj povedala na tako grozen način... Da sem od takrat nevihte preživljala s prsti v ušesih (saj slišalo se je vseeno) in vzglavnikom na glavi.. Koliko bolj hudo je bilo šele v Rogaševcih, kjer se v stari hiši okna "prijetno" tresejo že, ko je nevihta šele kje v Avstriji.
• ... organizirala zabavo za rojstni dan (bil je en 1. ali 2. razred) in povabila k sebi dve prijateljici, brez da bi za to povedala staršema. Pripeljala sem ju domov in čakalo ju je presenečenje...
• ... si želela domačo žival. Kakršno koli, samo da bi bila puhasta. Pa mi je ati ni dovolil, ker je točno vedel, da ne bom skrbela zanjo.. Potem pa se je enega dne pri hiši znašel hrček. In sta se sprijaznila. Mama v bistvu nikoli.. Niti pri petem hrčku, ki je živel pri nas. Ati pa jih je imel še nekoliko raje kot jaz... Ki sem po prvem tednu pozabila, da jih imam doma.