Someday everything will make perfect sense. - Res?

-       

Junija smo že. V bistvu ne morem verjet s kakšno svetlobno hitrostjo je minilo tole šolsko leto, ko sem delala – preprosto nič. No, saj sem hodila na predavanja predšolske vzgoje, tu pa tam delala.. Ampak.. Ravno včeraj sem razmišljala, da pogrešam tisti občutek, ko se za nečim ženeš. Ko si rečeš: »Moje povprečje bo letos takšno!« in potem delaš na tem (če si jaz delaš bolj malo.. ampak..) in si na koncu zadovoljen, ker ti je uspelo. Ja, res pogrešam ta občutek in komaj čakam, da se mi v oktobru začnejo predavanja in bom lahko… ko ne bom več sposobna razmišljati o sebi in svojih problemih pobegnila v kakšno statistiko in razmišljala o njej. Kar je mnogo lažje kot.. delati nič in dovoliti, da ti misli,kot mali vojaki, katerih edini cilj je, da te uničijo, zavzamejo celotno telo. In te onesposobijo. 

 Ampak vreme pa ni popolnoma nič temu primerno. Kako lažje bi bilo, če bi ves čas sijalo sonce in bi ven hodili v kratkih majicah in hlačah. Ne pa da se zavijamo v najbolj tople jopice in oblačimo dolge hlače. Nikoli ni vreme delovalo name – vsaj ne da bi se zavedala tega; se mi pa zdi, da mi ravno zdaj vreme jemlje tiste zadnje koščke volje, ki mi jih svet okoli mene pusti. In ta izgovor o vremenu se mi je vedno zdel tako banalen, brezvezen, neprimeren.. Ne! Definitivno ne nameravam pustiti, da bo še dolgo imelo vpliv name.. 




    Ja, en dan bo vse skupaj dobilo svoj smisel. Vse. To, čemur se danes smejem, za kar sem hvaležna in tudi tisto, kar bi najraje pozabila, zavrgla, spremenila. Ne vem sicer kakšen bo ta smisel. Ampak a je kakšen smisel, da se o tem sprašujem? Da razmišljam in pustim, da me vse skupaj duši.. Na koncu razmišljanja bom pa spet tukaj. Na tej točki kot sem sedaj – ko ne vem kakšen smisel ima vse skupaj.

Če bi se mi vse to dogajalo.. kaj pa vem.. kakšno leto nazaj.. s komerkoli drugim.. bi najverjetneje že vse skupaj pustila za sabo.. se pobrala, šla naprej s še eno novo izkušnjo…  

Zdaj pa mi nekaj ne pusti. Nekaj je, kar mi vedno znova daje moči, da ne naredim kakšne neumnosti ali ne rečem česa napačnega. Nekaj je, kar mi še zmeraj daje upanja, da ima vse skupaj res kakšen večji pomen, kot ga vidim zdaj. Da bo enkrat vse v najlepšem redu.. Ampak do tam, ko bo prišel ta trenutek, morava očitno skozi nekaj popolnoma »debilnih« stvari.  

 In čeprav me takšne stvari zmedejo in omajejo moje zaupanje in ta večni optimizem, ki ga imam glede naju.. me vedno znova nekaj prepriča, da se vse troje ponovno vzpostavi. Močnejše kot prejšnjikrat.  

Mogoče pa sem samo naivna? 

Ob dnevih, kot je bil včerajšnji sem tako hvaležna za ljudi kot je Eva. Takšne, ki te pokličejo in rečejo: »Zdajle greme na koncert CGO-ja.«… Brez da bi ti dali kakršno koli priložnost, da odkloniš. Ker če bi mi dala priložnost, da rečem ne.. bi to vsekakor storila. Ker sem bila ravno toliko slabe volje, da nisem bila pripravljena na kakršno koli družbo. Potem pa sem pozabila, uživala in imela res lep večer J..

Hvala Eva!