Ko sem bila majhna sem...

Ideja o tem zapisu ni moja. Je pa avtorica izvirnega bloga dala izziv tudi vsem ostalim in sem se ga lotila.. :) Pa poglejmo, kaj vse mi je uspelo, ko sem bila majhna..

Pa začnimo.. Ko sem bila majhna sem...

• ... bila največji oboževalec piva daleč naokoli. Čisto resno! Svoje prve samostojne korake sem naredila iz kota kuhinje do jedilne mize... kjer je sedel naš sosed, ki mi je vztrajno ponujal pivo. Pa sem se očitno odločila, da ga moram malo poskusit, se postavila na noge in odracala do njega. Za nagrado pa sem resno dobila en požirek...
• ... ni še konec s to pijačo, ne. Ko so pri teti postavljali nadstrešek, sta moja starša seveda pridno pomagala. Mlajši pa smo se igrali in delali zgago. Nekega popoldneva, pa so mene (takrat staro 4 leta)  in bratranca (7 let) poslali po pivo, ker se njim ni ljubilo iti ponj. Pa sva šla. Prinesla pa ga nisva. Ko sva prišla nazaj, so dobili dve steklenici - kot so naročili - ampak prazni. Midva sva namreč zavila za vogal hiše, se usedla na travo, nazdravila in spila vsebino. Od takrat naju nikoli več niso prosili, da jima prineseva kaj drugega kot vodo. So šli raje sami.  
• ... imela "prepir" s kokošjo. Šla sem po dvorišču in na tla mi je padla gumica. V bližini ene kokoši s piščanci. Pa sem jo hotela pobrati. Samo to. Pobrati gumico, ki mi je padla na tla. Tisti neumni [nihče ne more rečt, da kokoši niso videti skrajno neumne] kokoši pa se je menda zdelo, da hočem raniti njene male piščančke in se je spravila name. Besno me je okljuvala, jaz pa sem zbežala v kuhinjo in medtem kričala na njo, kako zlobna je. Še nekaj časa po tem, sem po dvorišču hodila z metlo ali pa s palico. Tako za vsak slučaj. Če bi se še kateri zmešalo.. 
• ... znala na pamet knjigo ČARODEJI. Ki jo še danes hranim kot največji zaklad. "V starih časih so ljudje verjeli, da imajo čarodeji nenavadno, skrivnostno moč. Ponavadi so bili prijazni in priljudni, nekateri pa so bili prave hudobe. Pogosto so šli bolniki raje k čarodeju kot k zdravniku. Prepričani so bili, da bo le zamahnil z roko in že jim bo odleglo." Ne, ne znam je več na pamet. Sem kar prepisala začetek iz knjigice. Kakorkoli.. Takrat sem hodila do ljudi, ki so mi bili pripravljeni prisluhniti in sem "brala". Vsi so bili navdušeni nad tem, da znam pri manj kot štirih letih tako tekoče brati. Dokler ni prišla mama in jim izdala mojo majceno skrivnost. 
• ... rada raziskovala preteklost. Ne tisto zelo oddaljeno.. Življenje naših babic in dedkov. Stara mama mi je itak veliko pripovedovala o tem, kako je bilo v njeni mladosti (in tako zanimivo je bilo iti na obisk k njenemu bratu, ki je živel v njihovi rojstni hiši..).. Tisto pravo pa se je dogajalo pri sosedu (tudi bratu stare mame), kjer sva se z njegovo vnukinjo najraje  igrali v njihovi stari hiši, ki je bila še polna starih stvari, po katerih sva brskali in se z njimi igrali. Prav vsakih sva odkrili kaj novega in zelo zanimivega. Stare in zelo rumene knjige, pa stare igrače, smešni lonci in nenavadna oprema kuhinje.. Danes na žalost nobena od teh dveh starih hišk, ki sta mi bili tako ljubi, ne stoji več. Namesto njiju se tam bohoti zelena trava. 
• ... bila izredno nerodna. Tako sem padla iz voza, polnega sena. Ker sem jaz hotela tlačiti, čeprav nisem nič koristnega naredila. Potem pa sem stopila preveč na rob in se popeljala dol. S kupom sena pod ritjo. Na srečo, ker mi je ublažil padec. Pa enkrat sem padla v gnojšnico. Čeprav sem vedela, da tam okoli ne smem tekati, ker je deska preozka. Ampak sem vseeno tekla in štrbunknila notri. Pa v vinski kleti sem padla. Ker sem spregledala stopnico, ki je vodila tja. Pristala sem direktno na prešo. Z glavo in na to me še danes spominja majhna brazgotina nad očesom. Poleg te brazgotine imam še dve, na kolenu in komolcu, ki sem si ju prislužila s kolesom in rolerji, ko sem pristala v razbitih steklenicah v parku.. 
• ... se navduševala nad nemščino. Bila mi je res lep jezik in ati me je učil osnove. Saj veste, števila, črke in osnovne fraze. Čisto vsak dan sva morala ponavljati že osvojeno znanje in dodati nekaj novega. No danes [po šestih letih formalnega učenja tega prelestnega jezika] pa jo sovražim. Moje znanje pa ne sega dlje od: "Ich bin Simona." 
• ... bila čisto nora na Spidija in Gogija in njune oddaje. Ja, tistega meksikanca z dolgimi črnimi lasmi, kitaro in kaktusi [od tod verjetno moja ljubezen do teh rastlin], ki je govoril: "Karamba!".. Kadarkoli je bil na vrsti njun šov, je bila televizija moja. Seveda sta morala starša biti čisto tiho, da sem se lahko skoncentrirala. Pa vsakič, ko sta bila kje v Celju sta me mogla peljati tja.. Njune kasete so se pa itak ves čas vrtele pri nas doma. 
• jokala za vsako napihljivo žogo, ki se mi je predrla v vrtnicah v parku.. Ker sem si jih vedno sama izbrala in so mi bile res lepe. Ne vem zakaj so zmeraj pristale med vrtnicami ali nad steklovino, čeprav sva z atijem pazila nanje. Potem smo jih [ja vem, neekološko zelo..] za slovo vrgli v Savinjo. Jaz pa sem mahala za njimi v solzah z mostu.. 
• ... bila prepričana, da za ženskimi stvarmi zboli vsaka tretja ženska. In da jaz nisem tista ta tretja in da mi bodo prihranjene vse muke.