Filozofiranje. Ljubezen.

Življenje je tisto, kar se zgodi, medtem ko delamo druge načrte.. 

... Točno tega me je tako prekleto strah. Da se bo, medtem ko midva govoriva in delava načrte (no zdaj jih niti ne več toliko), zgodilo drugo življenje. Tebi ali pa meni. V bistvu niti ni tako zelo pomembno, kateremu se zgodi [čeprav bi vseeno raje videla, da se, če se že mora, to zgodi tebi.. ja, bolelo bi.. močno.. ampak manj, kot če bi morala živeti naprej z dejstvom, da sem jaz zasejala bolečino in uničila vse skupaj], ker bo v vsakem primeru to novo življenje pripeljalo do konca tega, ki ga živiva zdaj.. In k neuresničitvi tistega, ki naj bi se še zgodilo, ki ga pričakujeva... in ki je z vsakim dnem, ki mine, bliže. 

Tako me je strah, da se nama bo zgodilo kaj, zaradi česar se nama bo zdelo vredno zavreči to, kar imava [čeprav se mogoče zdi, da nimava ničesar.. včasih se to zazdi tudi meni...]. Ljubezen, podporo, varnost, zaupanje in občutek, da te poznam že celo življenje..

Čušin je v enem izmed svojih govorov (kako zna ta človek povedat določene stvari..noro!) dejal... Da je zvestoba stvar principa in preproste odločitve pri sebi. Sam s seboj se moraš "pogovoriti", odločiti in priseči (ampak vsi vemo, kako se je stvari, ki jih predelamo zgolj sami s seboj, še najtežje držati), da boš zvest v vsaki situaciji. 

Zveni res preprosto.. Toda v praksi? Sva dovolj močna za kaj takega, v situaciji v kateri se nahajava? Ne vem... Žal še zase ne morem odgovoriti dovolj realno in prepričano.. V tem trenutku (pa tudi v vseh preteklih sem) lahko rečem: "Sem pripravljena.. ne glede na vse, kar se bo še zgodilo.. reči ne neumnostim in željam, ki bi me hipno prijele.. in ostati zvesta..". In upam, da mi bo uspelo to reči v dejanskih situacijah. Pa ti, si pripravljen? 

In potem me je tako zelo strah tega, da se bova preprosto naveličala.. Zdaj v tej situaciji.. Ker bo enemu izmed naju postalo vse skupaj premalo, preveč obremenjujoče, preveč brez veze, ali pa bo česa drugega preveč ali premalo... Ali pa potem, ko bova srečno prešla to fazo in ugotovila, da si še vedno želiva drug drugega in da je to tisto pravo [mimogrede.. na kak način sploh zveš odgovor na to? Včasih sem tako močno prepričana v to, da je.. spet drugič pa razočarana dvomim v to].. Po nekaj časa mogoče preprosto ne bova več našla nekih stvari, ki bi se jih skupaj veselila, počela ali o njih preprosto samo govorila.. In potem bo ljubezen počasi ugašala in prihodnost [ki bo takrat že načeta] bo morala najti nek nov cilj, ki se ne bo niti malo povezoval z: "Celo življenje želim preživeti ob tebi". 

Bova znala vedno znova najti načine, kako pokazati ali dokazati besedi "Ljubim te"? Za zdaj zvenijo še tako resnično, iskreno in polne čustev... Ampak če enkrat izgubiva smisel za iskanje načinov, kako to dokazati drugemu in žar s katerim to izrečeva... Bo to začetek konca.. 

Danes se mi zdi vse tako vprašljivo.. Kak drugi dan pa bi se mi vse zdelo čisto samoumevno. "Seveda bova.. Dovolj sva zrela in veva kaj si želiva." In definitivno si ti tisti, ob katerem želim preživeti vse svoje dni.. Do konca življenja.. 

Ampak v zadnjem času te imam tako malo... skoraj nič.. premalo, da bi lahko živela popolnoma normalno. Da te ne bi vsak trenutek tako močno pogrešala in ne bi zapolnjeval vseh mojih misli [no verjetno bi jih, ampak bi bile te misli lahkotnejše, kot so sedaj]. In v zadnjem času skoraj ne vem več o čem razmišljaš.. Kaj se dogaja s teboj v tebi.. Tudi to tako zelo pogrešam..

Odkrivanje tistega, kar še ne poznam.. Ker je kljub temu, da lahko o tebi povem že zelo veliko, še cel kup stvari, ki so še neodkrite in ki si jih želim spoznavati [nedoločnik, ker sem prepričana, da nikogar nikoli ne poznamo tako dobro, da o njem ne bi izvedeli česa novega].. Ko se bodo stvari zgodile čisto spontano seveda, prav tako kot na začetku :). 

Toliko "zakaj", "kako to da" in "kaj pa če" se mi postavlja.. Ampak nedolgo nazaj, sem prebrala naslednjo misel, ki se mi je usidrala v spomin:

Glavni razlog, zakaj ljudje prehitro odnehamo, se skriva v tem, da preveč gledamo koliko še imamo do cilja.

In zato zdaj [ja. spet sem rabla fuuuul pisat in filozofirat, da sem prišla do te točke] pravim: "Jebeš vsa vprašanja in dvome.." Kakor pač bo, bo... 

Dokler si čisto in samo moj.. Je to v bistvu vse kar potrebujem :)! In ne bom več gledala kaj vse bi lahko šlo narobe do najinega trenutnega cilja, ker vem kako daleč je.. 

Skušala bom vzeti vsak dan zase.. Iz dneva potegniti najbolje kar lahko v danih pogojih.. Ga najbolje izkoristiti.. Ti vsak dan povedati kako zelo rada te imam [čeprav je to nemogoče ubesediti tako, kot bi si želela, saj vse zveni tako zelo preskromno].. Vsak dan posebej se bom trudila in borila za najino iskrico.

Kajti če nam je v življenju res podarjena samo ena in edina resnična ljubezen, pri kateri smo zmožni delati čudeže, in ljubiti bolj kot smo si kdaj predstavljali, je za nič na svetu nočem izpustiti! 

Verjetno bi, če bi vse skupaj jemala bolj za šalo, kot vse do sedaj.. se sploh ne bi spuščala v razprave sama s seboj o tem, kaj vse bi lahko šlo narobe... ker bi mi bilo popolnoma vseeno.. ker bi bila sposobna jaz umetno ustvariti pogoje, da bi šlo kaj narobe, če se ti ne bi želeli ustvariti sami.. Ker pa si v igri ti, me je tako strah izgube.. ker bi za teboj ostala praznina, ki je ne bi bilo moč zapolniti.. ker bi izgubila najboljše, kar se mi je zgodilo :)... 

Ljubim te.