Nekateri bi morali začet živet...

Več let kot šteješ, več stvari si dal v življenju skoz [correct], več izkušenj imaš [correct], veliko več veš [probably correct] in imaš zato pravico do sodbe .. vsega [incorrect]. 

Ampak (pre)veliko ljudi misli ravno to. Da so oni doživeli čisto vse, kar se doživeti da in srečali vse vrste ljudi, kar jih obstaja na tem naše planetu. Zato si brez pomislekov ali kančka obžalovanja vzamejo pravico, da na podlagi petih, mogoče desetih stavkov od obnove dogajanja (ali pa kdo, ki sploh prvič sliši o osebi), obsodijo človeka na debila in mojo usodo na najbolj temno, kar si jih lahko sploh predstavljam. 

Pa saj ne, da bi te nenehne pridige in namigovanja na to, kako sploh ne uporabljam glave [pokažite mi eno osebo, ki se zaljubi z glavo] in v kakšni pravljici bi trenutno morala živeti [lepo prosim, kdo še verjame v pravljice v današnjem svetu?!?] kakorkoli vplivale name. 

Vsaj tako ne, kot bi si osebe, ki vztrajajo pri svojem, želele. V bistvu se prav zabavam ob tem. No, sem se zabavala. Na začetku. Ker se mi je vse skupaj zdelo primitivno in nezrelo. Zato sem bila samo tiho in si mislila svoje. Po toliko govorih proti pa mi gre vse skupaj samo še pošteno na živce. 

Glede na to, da nihče razen naju ne pozna celotne zgodbe, vsega dogajanja, vseh pogovorov, občutkov ob tem, osebne zgodovine in kaj jaz vem česa vsega še; nihče nima neke pravice do sodb, prerokb in žalitev. 

Dobro, pravice do mnenja ne morem nikomur kratiti. Pa tega, da svoje mnenje, kakršnokolipačžeje, tudi javno izrazi tudi ne. Ampak bo popolnoma dovolj, če to storiš enkrat, prav? Takrat te bom poslušala. In ti na koncu razkrila še kako optimistično pa jaz gledam na vse skupaj. Seveda želim komunikacijo v obeh primerih popolnoma brez dodatkov obsojanj, žalitev, "čudnih okusov", naivnosti, zapravljanju časa,.. [kar naj bi bilo najbolj zanimivo zunanjemu opazovalcu].

O tem bom(o) [ker najverjetneje bo imel kdo od teh, ki so že sedaj glasni še marsikaj za povedati] sodili čez čas. Ko se bo izkazalo koliko sem v resnici naivna, kako dobro v resnici presojam ljudi in če dajem trenutno prednost tistim pravim stvarem in pravim vrednotam. 

Ampak tudi v primeru, da sem jaz tista, ki trenutno živi v zmoti [za kar je ravno 0,09% možnost] bodo ta presojanja ostala na nivoju spoštovanja. Tako z moje strani kot s tistih, ki bodo želeli poudariti kako prav so imeli. Preprosto zato, ker tudi če se vse skupaj konča, bo on ostal oseba, ki me je spremenila v določenih pogledih, ki mi je dala v tako kratkem času največ. Še vedno bo najboljša stvar, ki se mi je zgodila.. 

Spoštovanje ja... Mar pričakujem preveč, če od osebe, ki naj bi me sprejemala kot osebo popolnoma zmožno razmisleka s svojo glavo in ki spoštuje moje mnenje, pričakujem, da bo vsaj v osnovi spoštovala človeka, ki mi toliko pomeni?  

Ne pričakujem, da ga bo hvalila ali ne vem kaj, ker ga itak ne pozna. Ampak ravno s tega vidika bi mu morala dati priložnost, da se izkaže. Do takrat pa... bi lahko imela vsaj toliko spoštovanja, da če nima nič prijaznega za povedat ali pa v ne-poniževalnem tonu, ostane preprosto tiho. 

Ker enkrat ... ko mi bo vsega dovolj ... se ne bom več tako dobro zadrževala.. ne bom več samo tiho in namesto kakšnega kratkega "Ja" se bom spustila na prav tak nivo. takrat se bo "Ja" spremenil v "Bi lahko zdaj utihnila, ker v bistvu samo izgubljaš čas in moje spoštovanje?" [ali morda še kaj hujšega?].. 

Ne želim ponoviti scene, ki sem jo imela s še eno osebo ženskega spola [ne vem od kdaj sem si nabrala tolikšno število mam, pa že z mojo nisva v najboljših odnosih], ko je iz mene izvlekla narodnost. Ker po tem kako se je drla name in mi vse skupaj prepovedala [halo, nisem že malo prestara za prepovedi, posebej kar ene ženske, ki se še vmešuje v moje življenje].. Se nisem več obnašala normalno prijazno. Zakaj bi se?  Potem takem si lahko tudi jaz za njo naberem kar nekaj predsodkov. In konec koncev bo ona prej potrebovala mene kot jaz njo. 

Niti nimam nikakršnega namena, da bi se skregala z vsemi po vrsti, ker kreganja resnično ne maram. Sploh pa ne zaradi takšnih banalnosti, ki bi se jim dalo preprosto izogniti, če bi se vsak brigal za svoje življenje in se zavedal, da je vsaka oseba zmožna svoje lastne presoje, da živi življenje kot ga hoče in s komerkoli ga hoče. 

Tako da, če ima še kdo kaj za pripomniti k celi stvari, pa komentar ne bo ravno prijazno nastrojen do njega, se lahko kar obrne in se vrne, ko bo komentar pozabil. Res nisem več pri volji poslušati takšne in drugačne scenarije. 

Če se zgodi, da rinem v težave, bom v težavah jaz. Nihče drug. 

Zaenkrat pa sem poleg določenih težav, za katere sem prepričana, da obstajajo z razlogom in se bodo v prihodnosti razrešile.. Prepričana da je to tista sreča, ki sem jo tako nestrpno čakala :). In je ne izpustim za nobeno ceno iz rok..  

In moja današnja želja vsem: 

Začnite živet [svoja življenja =P]...