Končaj agonijo

Saj popolnoma razumem, da se ljudje sporazumevamo tudi z nebesedno komunikacijo. Da je največji odstotek sporočila skrit ravno v tej komunikaciji. Ton glasu, telesna drža, prevlada določenih sporočil (mislim na to, ali so pozitivno usmerjena ali negativno) ... No skratka cel kup teh stvari je, ki ti pokažejo, kak odnos ima človek do tebe. In ki veljajo več kot izgovorjene stvari. 

Predvsem zato, ker se včasih to dvoje nikakor ne ujame. In potem izpade smešno. Žalostno smešno, da ne bo pomote. Človek, ki je v določenih trenutkih sposoben skrbno izbirati besede, samo da bi izpadel prijazno, ne more nadzorovati svoje nebesedne komunikacije. In gnusa v pogledu. 

No, ko pa se to dvoje končno združi ... In se v "popoln recept, kako nekomu pokazati, kako zelo ga ne preneseš" vnese še velik ščep nestrpnosti ob določenih vprašanjih, šepetanja v njegovi družbi, zahrbtni pogovori, razlika v komunikaciji z njim in z drugimi, postane vse skupaj kanček bolj smešno in žalostno.

Ker temu receptu vsekakor manjka nekaj zelo pomembnega. Človek. In mislim Človek z veliko začetnico (kar se v prejšnji povedi ne vidi tako dobro, ker je samostojna poved). Vsaj malo človeka. Za tisti pravi okus. 

In vsaj toliko jajc (čeprav so v kulinariki le-ta nezdrava v prevelikih količinah), da svoje obnašanje in svoje mnenje podeliš z dotično osebo. Da se nehaš skrivati za masko nebesednih sporočil, ki bolijo mnogo bolj kot besede. Da končaš vso to agonijo. Ki najverjetneje ni prijetna niti zate, niti za osovraženi osebek. 

In: Obljubim, da bom obupala. Kmalu!