Adijo 2013

Presenetila sem samo sebe. V vztrajnosti. Spet nisem končala zadane naloge, sem bila pa vztrajna veliko dlje, kot sem na začetku napovedala. Kozarec leta 2013, ki sem ga naredila v prvem tednu januarja je bil aktualen … Nekje do oktobra. Napovedala sem se, da bo aktualen komaj nekje do marca. Ampak sem vztrajala in zdaj imam kup papirčkov, ki sem jih nekoč med toplim poletjem razprostrla po postelji (in ja, z njimi sem lahko prekrila celo površino francoske postelje). Nekaj pa jih čaka še nerazvrščenih. 

Ne bom o tem, kako sem presenečena, da smo že 31. decembra, ko se zdi kot včeraj 1. januar. Ker nam je vsem popolnoma jasno, da eno leto mine, še preden dvakrat pomežiknemo. In s tem, ko pomežiknemo, lahko marsikaj zamudimo.

 

Vsako leto manj razumem pomen veselega (no ali pa depresivnega) čakanja na novo leto. Včasih je bilo še nekaj zabavnega. Ker je bil to edini dan v letu, ko sem bila lahko pokonci dlje kot samo do desetih (zdaj komaj kateri dan zaspim pred polnočjo). Ker sem lahko samo na to noč pokusila šampanjec ali pa vino (ko si nekajkrat pijan, tega ne ceniš več. Sploh.). Ker je bilo lepo opazovati ognjemet in zvezdno nebo nad našo hišo (zdaj ni več ognjemeta, če pa vidiš kakšno zvezdo, pa to pomeni, da imaš res veliko srečo). Ker sta sosed in ati spustila nekaj manjših petardic (zdaj ju ni več). Ker smo imeli ta dan večerjo in obiske in zmeraj se je kaj zabavnega zgodilo, ko so bili moški čisto malo v rožicah - eksplozija na mizi, ko sta skušala popraviti poškodovane lučke (in zdaj tega že nekaj let ni več). Ker sem naivno verjela, da bo naslednje leto boljše, čarobnejše, bolj meni naklonjeno (zdaj vem, da je dan enak dnevu, leto enako letu in vsak trenutek se moramo sami boriti za to, da karkoli dosežemo in da nam je lepo). Od tistih večnih pesimistov v svoji okolici pa itak zadnjih nekaj dni v decembru poslušam, kako je vsako leto slabše, kako smo vsako leto bolj globoko v gnoju itd.

In pomen seznamov, ki sem jim lani še pripisovala velik pomen? Zdaj se mi zdi, da so totalno bedni. 

 

Refleksije in samorefleksije (slednje še posebej) so pomembne. Ker če se nikoli ne ozremo nazaj, smo brez priložnosti za rast. Živimo iz trenutka v trenutek po nagonu. Brez skrbi kaj dejanja pomenijo za prihodnost. Ne da načrtujemo vsako naslednjo besedo in premik, potrebno je biti tudi nepredvidljiv in se prepustiti toku in čustvom, ki nas prevzemajo. Je pa dobro vsake toliko pogledati, če smo ravnali prav, če smo koga prizadeli, če bi lahko kaj izboljšali …

S temi seznami ob koncu leta … No ja … Res je neke vrste refleksija nekega obdobja, ampak predolgega. Spomin nas v tem času lahko že začne zavajati glede določenih podrobnosti. Polepša situacije nam v prid. Rezultat pa je … Kaj pa vem. V mojem primeru veliko nakladanja, ki ne pelje nikamor. Vsaj ne v kakšno bistveno izboljšavo. 

Dopuščam sicer možnost, da se bom zdajle spomnila na kaj, kar sem sicer že izbrisala iz svojega spomina in si bom v oddelku možganov za opozorila ustvarila novo alinejo. Da bom vnaprej bolj pozorna. No vsaj s tem namenom. Čeprav koliko bom potem to upoštevala pa je popolnoma drugo vprašanje in druga zgodba. 

Torej še zadnjič. Samo zato, da moj trud čez leto ne bo šel v nič. In za prijetne spomine čez nekaj let. In za opozorilo: nekatere stvari so tako banalne, da bolj banalne ne bi mogle biti. Predvsem pa nekatere stvari niso prav nič za v javnost in bo ta seznam zelo skrajšana verzija vsega, kar se mi je čez leto pletlo po glavi.

JANUAR 

(+) 3. januarja je bila številka ogledov na blogu 6000 (takrat se mi je zdelo to zeloooo veliko. Danes je, zahvaljujoč tistim, ki še vedno radi pokukate nanj ta številka veliko večja). 

(+) Sveta maša za uspeh birmanskih duhovnih vaj. Bili smo samo trije animatorji in kaplan, ampak bilo je tisto vzdušje in čutilo se je, da je med nami še nekdo =). Predvsem pa je obrodila sadove, ker se je potem duhovnih vaj udeležila velika večina birmancev. Duhovne vaje pa so itak spet bile top. Kateheze so bile sproščene, čeprav nam jih ni uspelo pripraviti vnaprej, birmanci so bili pripravljeni govoriti. Imela sem najbolj kakovostno spoved, kar sem si jo lahko zamislila … In še in še … 

(+) Z Mašo sva začeli voditi mladinski verouk, ki je vsakič (ko so se tudi drugi potrudili priti) dejansko uspel in smo nekaj odnesli od njega =).

(-) Tale točka je sicer pod (+), ker sem mislila, da določenim osebam lahko res zaupam. Da jim ni vseeno. Da se lahko z njimi (v resnici je končnica pridevnika –a) pogovarjam o čemerkoli. Pa sem kasneje pristala na trdih tleh in ugotovila, da sem dobra le kadar me potrebujejo (-ta). In da so (sta) me pripravljeni (-a) kadarkoli izdati. Brez slabe vesti.  

(-) Smrt atijevega strica iz Celja. Pogrebi so zmeraj žalostni. Ko gre za sorodstvo – čeprav daljno pa še toliko bolj. Bilo je ogromno ljudi. Poznanih in nepoznanih. In kljub žalostnemu dogodku se je bilo lepo spet počutiti del širše družine.

FEBRUAR

   

(+) Obred pepelnice na mladinskem verouku. S strokovno (a vendar razumljivo) razlago in posutje s pepelom.

(+) Po dooooolgem času pogovor s sončkoma Metko in Vianejo. Lepo je vedeti, da tisti pravi prijatelji ostanejo, čeprav se z njimi dolgo ne vidimo in ne pogovarjamo. Ampak ko jih potrebujemo, čas nima prav nobene vloge. Stojijo tam, trdno ob tebi.

(+) Dala sem priložnost, da se človek izkaže kljub negativnim mnenjem drugih in kljub strahu, ki sem ga imela. Res je, da se ni izkazal tako, kot bi si želela. Sem pa bogatejša za še eno izkušnjo.

  

(+) Prvič sem se udeležila maše, na kateri je maševal Ivan. In bilo je … Neopisljivo =)! »Sprejeti moram vrata bolečin, ker vem, tam me čakaš Ti!« - »Sprejeti moramo križ in ga izročiti Jezusu, saj nam ga on želi pomagati nesti.«

(+) Kupila nov telefon, ki nima toliko čudnih napak kot stari LG. (Ne točno takih, kot jih je imel prejšnji, je pa vsekakor poln napak, zaradi katerih moram vsake toliko ponastaviti tovarniške nastavitve, če želim prejeti ali poslati kakšno sporočilo.)

(+) Kino s Filipom. Gledala sva Nesrečnike, za katere me je kar nekaj časa prepričeval, da jih moram gledati. In sem popustila in šla. Vrnila sem se z mnenjem, da je eden boljših filmov, kar sem si jih ogledala. Dobro vedno zmaga ;)! Domov pa sva se vračala v snežnem metežu. Edinem v tem letu.

(+) Glasbena metodika sploh ni tako težka, kot se je zdelo da bo. Khm … Ne bi o tem, da mi je na poklicnem tečaju ostal edino še ta izpit, ker ga nisem uspela narediti. 

(-) V postni čas vstopam z nekaj sklepi in polnim zaupanjem, da jih bom izpeljala. Pod minus zato, ker mi jih ni uspelo. Mi je že kdaj sploh kaj uspelo?!

(-) Zamudila sem duhovne vaje za mlade, za kar mi je zelo žal.

(-) Na mladinski verouk nikoli ne pride več kot 6 animatorjev. 

(-) Čutila najmočnejši potres v svojem relativno kratkem življenju. Bilo je med pisanjem uvoda v Oče naš za birmansko mašo s Katarino preko Facebooka. Zmagala je njena izjava: »Jaz sem pa mislila, da moj oče vrta luknjo!«

MAREC

(+) Oddala prijavnico za logistiko … Upam, da bom sprejeta, ker sem zdaj popolnoma prepričana o odločitvi. (No, v resnici niti nisem bila tako zelo prepričana. Ampak včasih moramo tudi sebe prepričati v kaj. In sem se. Odločitev pa se je izkazala za zelo pravilno. Končno!)

(+) Včasih moraš preprosto oditi. V naravo. S slušalkami. In misliti na nič. 

(+) Vrnitev v stolni pevski zbor. Čeprav so vaje v pred velikonočnem času naporne, je občutek čudovit!

(+) Petje pri obredih velikega tridnevja, ki jih drugače sploh ne bi obiskala. Pa pri vstajenjski maši in potem še pri slovesni ob 10.00. Prazniki so bili tako veliko bolj doživeti, kot če bi se samo pojavila na vstajenjski maši še cela zaspana in nezmožna razmišljanja.

  

(+) Kako lepo se je z nekom pogovarjati o Bogu, molitvi, grehih,… Tudi izven časa verouka. Hvala! Ker mi dajo ti pogovori zagona za rast. (Huh, če bi se spomnila s kom …) 

(+) Prvi, nedolžen mail. 

(+) Predstavitev oratorijskih gradiv, ki sama po sebi ni bila nič posebnega. Vsaj v pozitivnem smislu ne. Znamo pa sami vedno poskrbeti za zabavo z zabavnimi komentarji. 

(-) Preveč sem osredotočena na preteklost in na ljudi, ki so mi »zapolnjevali« trenutke. Zato (verjetno) ne znam pravilno sprejeti ljudi, ki v moje življenje vstopajo na novo.

  

APRIL

 

(+) Ustvarjena prva (no ja in tudi edina) slika na platno in uspešno presenečenje z njo. 

(+) Birmanski dan, ki je bil najboljši v vseh teh letih, kar sem animatorka. Res je bilo bolj malo animatorjev, a smo dali vse, kar smo lahko za uspeh. 

(+) Sproščenost, energija, povezanost na pripravljalnem vikendu za Oratorij … Pogovori o čisto vsem in najbolj koristen: Kakšen animator sem v svojih + in - .

(+) 3x rojstni dan v župnišču in čokoladna torta z banano. 

(+) Izlet v Kranj z Mojco in Marijo … Poleg tega pa sem spoznala še Romano … Koliko pozitivne energije na kupu =)!

(+) Občutek, ko sem končno pozabila na vsa stara čustva in sem tako SVOBODNA, hkrati pa vidim, slišim in mislim samo še na eno osebo.

(+) Prvi objem, prvi poljub, prve besede, sproščen pogovor in lep sprehod. 

(+) Ure športne vzgoje v telovadnici Gimnazije Celje Center. Tako domač občutek, a hkrati je tako zelo drugače. Igranje igric, pri katerih smo morali postati otroci, uživati v igri in pozabiti na zunanji svet. In ja, včasih se ti zgodi, da svojega profesorja iz gimnazije, ki te uči celo leto, preimenuješ iz Gregorja v Igorja. 

(+) Bila sem varuška malemu Žaku, ki je najbolj prikupen otrok, kar sem jih uspela spoznati. In ponoven izlet z Mojco v Ljubljano. Tako na hitro. Ker se mi itak ni dalo na predavanja tisti dan.

 

 (+) 

Štiri tačke.

Košati rep.

Vlažen smrček.

Gremo v breg!

*

Mučila sta me.

Jokala sem.

Tema.

*

Ko se nama s Filipom zdi, da obvladava besede in lahko s popolnoma brez veznim in kratkim stihom poveva vse. Na koncu pa itak samo midva veva za kaj gre.

(+) Kresovanje na Špici. S Filipom in Teo. S Teo nama ga je seveda trgalo na polno. In znali sva skoraj (!) vsa besedila pesmi. Sva bili alkohol free, seveda. Potem smo srečali še Davida in šli k vrtiljakom, na katerega s Teo nisva upali. Filip je bil (spet) party breaker in je stal s prekrižanimi rokami ob naju. 

(-) Včasih spoznaš koga, ki se ti zdi res fajn … Potem pa spoznaš še, da bi se z njim samo mučil in ga raje pustiš samo za spomine. 

MAJ

(+) … ker se počutim tako ljubljeno … (bilo pa prošlo, ali kako že..)

(+) Vaje otroškega pevskega zbora z gosti (nami :D), ki so bile dosti bolj … Luštkane in razgibane! … od vaj stolnega zbora.

(+) Prvo sveto obhajilo preživeto na koru … Odpeli smo z navdušenje in lepo je izzvenelo. (Poleg tega pa se mi ni bilo potrebno spodaj ukvarjati s starši, ki znajo biti veliko bolj otročji in tečni od svojih otrok.) 

(+) Po šmarnicah smo sedeli ob Savinji, lizali sladoled, poslušali igranje kitare in peli ali pa se samo pogovarjali (tudi o tem, kako nastajajo matematični dokazi in ali se jih je smiselno učiti).

(+) Posebna energija na koru za sveto birmo. Vrhunska izbira pesmi in spremljava violin, bobnov, trobente,… 

(+) Pogostitev in pogovori po sveti birmi. 

(+) Šmarnice na večer po birmi in Ivanova pridiga, namenjena otrokom. Ampak zelo poučna tudi za vse, ki smo otroštvo že pustili za seboj. 

(+) Konec birmanskega leta. Ker dajmo si priznat, je bilo utrujajoče. Zaradi tega, ker se birmanci sploh niso potrudili, da bi obiskovali birmanske skupine. In smo se pripravljali za dva ali pa tri birmance.

(+) Ampak vseeno … Našo skupino smo k birmi pospremili vsi štirje. Bili smo edina skupina animatorjev, ki se je ohranila do konca leta. Ponosni smo lahko na to =)!

(+) … ko ob kartanju dobiš idejo za program poletnega varstva, si na reklamo načečkaš osnutek in ga naslednji dan pretvoriš v razumljivo in berljivo obliko. In si na koncu seveda zadovoljen z izdelkom. 

(+) Sedenje ob Savinji na toplem soncu in opazovanje rac. Odklop od vsega. 

(+) Srečala sem Patricio … Včasih je med nama samo sproščujoča tišina, drugič govoriva druga preko druge, obujava spomine, se tolaživa … Neprecenljivo =)!

(+) Kave pri Mojci. Tokrat še s Sebastjanom. Koliko sem se uspela življenjskega naučit od njiju … Hvala!

(+) Pisanje spričeval za 7. Razred in zlaganje prijavnic za oratorij … Od 14.30 do 19.00 – zabavno je bilo vse Davidove komentarje, ko prijavnice niso bile takšne, kot je želel. In na koncu njegov komentar: »No, čez nekaj let pa bi ti lahko pisala čisto svoja spričevala za verouk!« (In še vedno mi ni jasno, zakaj to ljudje delajo čisto zadnji dan – nekaj ur preden jih je potrebno oddat!)

(+) Obisk Nevenke v Slovenj Gradcu in moj izstop na napačni avtobusni postaji. Iskanje zdravstvenega doma, ker ga kar nisem našla, čeprav sem se vrtela v pravi okolici. In potem prijazen gospod, ki me je pospremil do njega. Pa še prijetno sva poklepetala.

(-) Kako ne maram, da se ljudje vmešavajo v življenja drugih in se gredo obsodbe, čeprav človeka ne poznajo.

(-) Najbolj grozen teden, dva – ali kdo bi še štel … Poln negotovosti, strahu, solz …

JUNIJ 

(+) Pohodi na Celjsko kočo … Ko imam čas za razmišljanje … In krepitev. 

(+) Prve vaje s Teo za Oratorijsko zgodbico, ko nisva mogli povedati niti enega stavka v celoti, ker je bilo vse preprosto preveč smešno. 

(+) Premagali vse težave z Oratorijem (pomanjkanje igralcev, pomoči pri pripravi, neresnost …)

(+) Sprehodi s Patricio, čeprav naju zmeraj dobi dež. Je pa zabavno vedrit pod drevesom in peti tisto staro, že skoraj pozabljeno »Naj pada zdaj dež«… 

(+)Snemanje Oratorijske zgodbe. Dan pol smeha na Šmartinskem jezeru. Največkrat uporabljena besedna zveza? – »Joj, tole pa tak češko zgleda =P!«

(+) Moja čisto prva rojstnodnevna zabava kot pomočnica animatorke na Celjski koči. Zabava z jeznimi ptički. Meni je bilo všeč in upam še na kakšno priložnost.

(+) Varuška Nini … Zabavno je postalo, ko sva se odločili, da bova igrali Človek ne jezi se in sem ves čas zgubljala. Sebastjanov komentar, da mu delujem precej zrela za svoja leta pa mi je polepšal dan. 

(+) Pickova zabava za otroke … Bila sem sicer statična na mizi za delavnico, ampak je bilo kljub temu zabavno. Klovn pač nisi vsak dan, ne vidiš vsak dan predstave dveh klovnov in čarovnika in ne poješ vsak dan otroških pesmic. 

(+) Naredila eno tako res lepo darilce za rojstni dan, v katerega je vloženega veliko truda … Kozarček z lepimi željami za vsak dan v letu, izpisanimi na barven papir na roke. (Ki še zmeraj tiči v sobi na omari, ker ni bil nikoli predan …)

(+) Mašina zabava za 18. Noro, noro, noro =)! Ja, spila sem malo preveč, ampak koga briga. Fajn je bilo videti ljudi, ki jih že dolgo nisem …

(+) Tilnova zabava za 18. En večer za Mašino. Povabljenci iz Sv. Danijela smo na začetku zavzeli igrišče za odbojko. Naš kviz za slavljenca se ni izkazal za pretirano težkega, darilo jima je bilo všeč. Je bilo pa definitivno bolj umirjeno vsaj proti polnoči, ko smo se lahko še samo pogovarjali in potem zelo zgodaj odšli, ker je bilo že preveč vsega … 

(+) Revija pevskih zborov pri Don Bosku … Ker smo imeli najboljše pesmi in ker smo tudi najlepše zapeli. In sploh nismo edini, ki smo bili tega mnenja =) … Hvala Tei, da me je zvlekla tja, ker sama nisem imela namena it. 

(-) Včasih se v družbi počutim tako osamljeno; ker govorim sama sebi, ker nihče ne želi slišati tistega, kar povem … No ali pa slišijo in ne upoštevajo mojega mnenja. 

(-) Definitivno sem preveč naivna!

(-) Izgubila ključ od sosedinega stanovanja in zdaj je cela panika na naši ulici, čeprav smo že zamenjali ključavnico. Jaz pa sem najbolj neodgovoren človek na svetu (ja, priznam, da sem …) in p****** in k****. 

(-) Kolikokrat bo še kaj prišlo vmes?! Tako ne maram tega občutka … Ko ga kar ni in ni … Ni hujšega od razočaranja po tem, ko se nečesa zares veseliš. 

(-) Dan brez tebe je dan v katerem sem izgubljena … Sem mislila, da bo s časoma ta občutek bledel, pa ni nič bolje … (Hvala Bogu tega občutka ni več. In konec sploh ni bil tako boleč, kot sem mislila, da bo …)

JULIJ

(+) Ponedeljkove delavnice na mestni plaži … Nastajajo zanimivi izdelki in otroci znajo povedati tooooliko zanimivih reči =).

(+) Stvari se res vedno uredijo tako, da je najbolje za nas. Nikoli nam ni dana preizkušnja, ki ji nismo kos. Včasih pa pač moramo malo pasti, da potem lažje cenimo trenutke, ko smo visoko … 

(+) Pivo in cvetje … Popolnoma nenačrtovano sva se s Filipom odpeljala v Laško na dan, ko ni bilo kaj veliko prida stvari. Pa sva zavila na Modrijane, med Avsenikovim podmladkom pa sva se šetala po Laškem. In ja, ni prijeten občutek, ko tisti ki je s teboj ne pozna nobene pesmi, ti pa znaš vsa besedila. 

(+) Pivo in cvetje … Načrtovali smo samo Mi2 in Kreslina … V prvi vrsti, se razume! Potem pa smo se odločili še za Plestenjaka, čeprav je bil plačljiv. Pa smo tako dolgo vztrajali (se drli ob Janovem »čudovitem« glasu in plesali) pred ograjo, da so se nas na koncu varnostniki usmilili in spustili noter.  

(+) Sprehodi s Teo ob nenavadnih urah. Ob štirih zjutraj na Anski vrh in Lovsko kočo, ob dveh popoldan, ko pripeka vročina, k Šmartinskemu jezeru (preko Lopate in Šmartnega) in ob devetih zvečer na Anski vrh z gostom, ki na poti domov skoči na cesto ravno, ko se pelje mimo policijski avto.

(+) Pismo, da sem sprejeta na logistiko. 

(+) 100 (začelo se je z 1!) majhnih slončkov se je pozibavalo na pajčevini pod drevesom. Ko so ugotovili, da stvar je zanimiva, so poklicali še enega slončka. – Sobota zvečer, konec Oratorija in animatorji ostanejo sami na župnijskem igrišču. Fantje igrajo košarko, punce pa ne vemo, kaj bi počele … In spravimo fante ob živce =).

(+) Končala svoj teden varstva v župnišču. Brez posebnih incidentov. Hvala Brunu, ki je poskrbel za to, da nisem izgubila živcev in da sem se veliko smejala.

(+) Ljudje se moramo pogovarjati … Veliko in vedno več … In si zaupati … Veliko in vedno več … Čeprav nas je strah, da bo sogovorniku kdaj kaj odveč ali da se nam bo smejal …

(-) Kako grozno znam prizadeti ljudi … Ne vem, zakaj ne morem včasih preprosto držati jezika za zobmi … In namesto tega najti besede takrat, ko bi bile koristne. 

(-)  Sovražim ljudi, ki se kar nečesa spomnijo in tega ne znajo argumentirati (ne samo z: »Ker sem jaz tako rekla!«). Če se nekaj spomniš MORAŠ imeti za to prekleto dober razlog, v nasprotnem primeru je bolje, če ostaneš tiho.

AVGUST

(+) Guganje na gugalnicah v parku v mraku s Teo. Ker sva velika otroka =D!

(+) Ko pospravljaš svoje stvari in primeš v roke stara pisma … Te prime, da bi jih znova prebral. Vsa. Tako sem preživela 4 ure za branje pisem. Koliko in kakšne težave smo imele takrat, da se mi zdi že kar smešno. Ampak takrat so bili to čisto resni in veliki problemi. Vesela sem, da takšne stvari obdržim =).

(+) Pogovor z Dejanom. Najdaljši … Najbolj sproščen … Najbolj iskren … Zabaven … Čutim spremembe (pozitivne) in se jih veselim. 

(+) Izpis iz FNM potekal hitro in brez komplikacij, čeprav nisem imela čisto vseh papirjev s seboj in na referatu ni bilo moje študentske izkaznice, ki je nikoli nisem dvignila.

(+) Ko sem se po dveh tednih vrnila v varstvo, so me otroci objeli, ker so me bili veseli J. Takrat sem vedela, da nisem ničesar počela zaman.

(+) Tople poletne noči je potrebno izkoristiti, zato sva se s Filipom namestila na balkon s prenosnikom in si pod zvezdami ogledala Mammo mio. 

(+) Konec kolektivnega dopusta stolnega pevskega zbora. 

(+) Lutkovne delavnice na mestni plaži so uspele, čeprav sva bili s soanimatorko na hitro soočeni s tem, da jih vodiva.

(+) Popoldanski odklop s stripi o Garfieldu. Mojem najljubšem mačku … 

(+) Spremljam dva blogerja, ki me zmeraj znova nasmejeta in prisilita v razmišljanje. Oba ima izdelan slog pisanja in zanimive teme, ki te preprosto pritegnejo. Tanja's blog  in Ljubezen, pesem in alkohol

(+) Marijino vnebovzetje in slovesna maša v Marijini cerkvi … Česar nikoli ne bi doživela, če ne bi pela v zboru. 

(+) Večerno-nočni sprehod iz Celjske koče … V temi, ko nisva videli 10 centimetrov pred sebe in ko sva obcestne znake zamenjali za ljudi … Skušali sva biti čim bolj glasni, da bi pregnali strah in si pripovedovali zgodbice o tem, kakšne metode uporabljava, ko se v temi sprehajava čisto sami.

(+) Vpisana na logistiko in zelo vesela =)! Na vpis nisem šla sama, ker sem v času vpisala delala, ampak je namesto mene šla Tadeja. Tako da še zmeraj nimam vtisov o fakulteti. 

(-) Povedala sem prigodo iz otroštva, ker se mi je zdela zabavna. Vsaj včasih. Tokrat pa se mi je zdela prej žalostna. Ker ga več ni in se ne more nič podobnega ponoviti. 

(-) Treba si je priznati, da je zgodba prišla do konca in da ni več povratka. 

(-) Imam toliko idej o zapisih na blog, potem pa se usedem za računalnik in »puf« vse zamisli izginejo. 

(-) Zamudila meteorski dež in s tem priložnost, da se mi izpolni nekaj želja =P. 

(-) Pride tak dan, da bi ves dan spala. 

SEPTEMBER

(+) Evrobasket in vsa evforija okoli tega. Na koncu sva s Filipom prišla do kart za tekmo Hrvaške in Češke in se znašla v dvorani v sendviču navijačev. Razumela nisva nič … Tekma je bila predvidljiva … Zabavno pa je vseeno bilo. 

(+) Nekaj tekem sva s Filipom gledala na našem fotelju. S kokicami in arašidi. Glasno sva navijala, se jezila, se veselila ob slovenskih koših … In se razšla skoraj brez glasu. 

(+) Kindyroo v celjskem parku … Naporna zadeva, ampak splačalo se je vztrajati. Dobila sem priložnost, da se preizkusim še v poslikavi obraza. 

(+) Ljutomer <3. Čeprav je razlog obiska za en velik - . 

(+) Ponirkova zabava v Vrbju in pogovori v avtu. Delavnica uspela in nastali so taki res zelo ljubki ježki. 

(+) Tačka ob večerih spet prihaja spat k meni … Sicer si prisvoji skoraj celo odejo, ampak oddaja prijetno toploto. 

(+) Trudila sem se z iskanjem zamenjave za branje berila, ker sem brala berilo pri maši po tisti, pri kateri sem pela. V drugi cerkvi. In je nisem našla. Seveda sem bila jezna, ampak sem na koncu ugotovila, da je Nekdo pač tako želel. Druga maša pa me je veliko bolj nagovorila kot prva. 

(+) Še eno leto ostajam birmanska animatorka. 

(+) Taizejska molitev in druženje po njej … Noro dober občutek, super pripravljeno, najlepša okrasitev prostora … Le jaz sem bila malo preveč raztresena … oddaljena … Ampak glede na to, da jo obljubljajo spet, bo takrat zagotovo bolje!

(+) Mama si je zaželela nove mačke, ki jo bo vzgojila tako, da bo pridna. 

(+) Mačka – Bety prišla k hiši =).. Ampak po vsem tem času se je izkazalo, da mamina vzgoja ni bila uspešna in je še večji vragec od Tačke.

(+) Salamo- in siro-reznica pri Mojci za Ninin rojstni dan … Smeh, šale, pogovori o stiskah, preteklosti in ranah, ki ostanejo pretehtajo boleč hrbet …

(-) Uspelo mi je izgubiti bančno kartico. 

(-) Zapustil nas je stric Vlado. 

(-) Včasih koga prosiš za pomoč in se te začne izogibat na veliko. Ko pa sam kaj potrebuje, takrat si pa dober.

In po dooooolgem seznamu se moja vztrajnost prekine. Konec je listkov, zato bo seznam za oktober, november in december res kratek. 

(+) Največji plus tega leta je vsekakor študij. Prepričal me je prvo minuto, ko se je začela predstavitev. In prepriča me vedno znova. Včasih je naporno in tečno sedeti na predavanjih. Res da 20 dni pred izpitom še kar nimamo zapiskov iz katerih bi se učili. Ampak imam dober občutek, da mi bo uspelo. (No tale izpit najverjetneje šele v drugem roku …) Čas na fakulteti pa nameravam vsekakor najbolje izkoristiti. 

(+) V tem času sem se preobrazila v Lipkota, parkeljna, severnega medveda. In prav vsaka vloga je posebna in izziv zame =). O tem, da se se (še posebej danes) skoraj skurila v kostumih pa raje ne bi :).

(+) Prvič samostojno odvodila delavnico za otroke in uspela je! Priznam pa, da sem si zastavila kompliciran izdelek. 

(+) Prvi birmanski dan smo imeli vsekakor veliko bolje pripravljen kot prejšnja leta in je zato tudi tako lepo uspel. 

(+/-) Brucovanje študentov logistike v Braniborju. Saj s Petro je bilo zabavno … Od ostalih pa … Hja nisva mogli preveč pričakovati, ker se je spalo in bruhalo na vse strani.

 

(+) Začela s poslikavami na rojstnih dneh v Džungli.

(+) Predstavitev pri angleščini je uspeeeelaaa =). Bila sem na vrsti čisto prva in bila sem tako živčna, da so se mi tresle noge. Ampak sem povedala svoje in po dveh tednih izvedela, da sem dobila zanjo oceno 9. 

(+) Čisto sama imela delavnico v Braniborju. V soboto zjutraj. Ponoči se je tam dogajalo marsikaj … Ker sem po dveh urah v zaprtem prostoru prišla ven pijana od hlapov.

(+) Sodelovanje na adventnih mašah za mlade. No ja, izzvenelo je. Nekako =).

(+) Današnje silvestrovanje za otroke v Žalcu. Medvedji objemi, medvedji ples in neznosna vročina :). Ampak sem se zabavala. Tudi potem, ko je bilo potrebno pomesti dvorano od snežink in srčkov in papirčkov..
In čisto na koncu smo nazdravile koncu decembra, ki je bil res ultra utrujen. Ampak zdaj so vse bolečine in tečnoba in panika pozabljeni :)! 

Uh, res si nisem mislila, da mi bo tole vzelo toliko časa. Ampak zdaj sem se prebila do konca in se tega ne grem več :).. 

Lep prehod v novo leto in po pameti!