Kdor samemu koplje luknjo ... Je bedak!

Avtor: -
Zdajle bi se križala, če bi kje v bližini stal križ, ki bi dopuščal, da visim na njem ... Dokler ... Kaj pa vem. Mogoče tako dolgo, da bi spoznala, da sploh ni zabavno sam sebi kopati luknje. Mučiti samega sebe. 

Ali pa bi preizkusila kakšno drugo metodo mučenja, da bi se to naučila. Ampak priznam. Če bi sama sebi to počela tako, bi obupala. Takoj. Ker s fizično bolečino si nisva na ti. Žal sva si toliko bolj s psihično. Niti si nisva toliko na ti, kot sva si na jaz. Popolnoma neločljivi. 

Kakorkoli. Sama sebi sem skopala luknjo. Ja, sem se tega zavedla v trenutku, ko sem zajela prvo lopato zemlje. In potem nisem več mogla spustiti tiste zemlje nazaj. Ne tako, da ne bi nihče opazil, da je nekdo nekaj počel na njej. 

Potem pa sem slišala še pridigo. Kako dobro, da imam ob sebi ljudi, ki me vsake toliko streznijo! Sicer žal prepozno, ampak to je popolnoma moja krivda. Mogoče bi bilo dobro, da bi se ta dotična oseba skrčila toliko, da bi mi lahko ves čas sedela na rami, slišala moje misli in mi preprečevala neumnosti. 

To, da sem naivna tako ali tako ve že cel svet. Da ne morem dolgo kuhati (zakaj ravno kuhati? Lahko bi jo tudi kdaj pekli. Zakaj pa ne?) zamere ... Ali da hitro pozabim izdajo, zahrbtnost, laži ... 

Enkrat ... Enkrat ... Si moram vzeti čas in raziskati, zakaj vedno znova pozabljam. 

Delam usluge tistim, ki ... No, niso pripravljeni reči niti besede zame, takrat ko je treba. Ki niso niti toliko pogumni, da bi kaj priznali ... Čisto tako, ker se "prijateljem" povejo določene stvari. Ne zato, da bi bili ljubosumni, komu kaj zamerili ... Ampak zato, ker si zaslužijo vedeti. Ne pa iskati načine, kako določene stvari skriti. V to vlagati vse svoje moči, se gristi v jezik, pripovedovati pravljic ... 

V glavnem delam usluge, tistim, ki se samo delajo, da so ... Saj veste, prijatelji ...

Verjetno bosta moja glava in kakšna stena še imeli bližnje srečanje, ko mi bo še bolj žal.

Danes sem spet tako v ironičnem tonu. Ker se norčujem
sama iz sebe. Zakaj potem ne bi bila še ironična? 
In sploh ne sledim več temu, kaj se dogaja okoli mene ...
Kljub vsemu pa pogrešam ...

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pesnik in njegova pesem, ki prebudita

Avtor: -
Še enkrat glagoli Stati pokončno, možato, pa naj že bije v obraz luč ali blato. Molčati svoj molk  v sebi globoko in se ne dati voditi spremljevalki bolečini za roko.  Jokati samo navznoter solze pritajene, samo ko trta, ki joče za novo rast, preden odžene. Dajati iz sebe in svojih sanj, sredico sredic, kakor se daje igralec, ki klovnovskih lic zares na odru umre  igraje.  Znati  nastaviti čelo mirno in zbrano, ko pride čas, ko mora biti pospravljeno in poravnano. In tedaj, čisto na koncu, spati. Spati in sanjati, kako je velika muževna steblika, ki zapiska ljudem na pomlad o Jurjevem. (Tone Pavček) Ja, Tone Pavček je..  Ne, ne najdem pravega pridevnika zanj. Tako da se niti ne bom mučila s tem. Bom rekla preprosto: Tone Pavček je pač Tone Pavček (meni osebno najljubši pesnik in moj moj vzor - vzore pač lahko imamo, čeprav nikoli ne bomo nikoli imeli niti 1% njegovega talenta). Seveda obstaja še kar nekaj pesnikov, ki jih spoštujem in katerih poezijo rada prebiram.  Da se vr
Preberi dalje ...

Dan pričakovanja..

Avtor: -
Slika
Za današnji praznik primerno z vami delim pesem Pod oljkami... Ki se poje v velikonočnem času in je meni najlepša pesem, ki jo letos pojemo pri maši v postnem času... Tako po besedilu, kot po melodiji. Pod oljkami, pod oljkami.  Poznaš srce, ki tukaj plaka? Na tla solze krvave vro, za tebe kapljica je vsaka, rubinov svetih sto in sto.  Za limbar tvoj, za limbar tvoj!  Glej mučenik!  Nad njim se bič trinoški proži, v potokih teče kri nizdol, a Jezus tvoj molči ne toži, daruje ran pekočih bol. Za limbar tvoj, za limbar tvoj.  Na križ pribit, na križ pribit. Glej, trnje mesto krone zlate, v rokah, nogah žebelj krvav. Vse to mučeništvo zate, morje trpljenja in težav.  Za limbar tvoj, za limbar tvoj.  Oltarna luč, veš kdo je ta, ki tukaj čaka, ponižno skrit in nepoznan, kdo zate moli, prosi, plaka, kdo tu trepeče noč in dan.  Za limbar tvoj, za limbar tvoj.  [ Vinko Vodopivec ] Danes je nekako dan pričakovanja .. Jezus je ob prihod
Preberi dalje ...

Sposodim si :)...

Avtor: -
Sposodim si star biciklin, nikogar z njim ne dohitim, nikogar z njim ne prehitim, le veter si v lase lovim. Sposodim si rumen dežnik, za senco je, ko sonca ni, za streho je, ko dežja ni, pokriva me in se vrti, vrti. Sposodim si še tebe kdaj, ne vprašaš me, kako in kaj, ne vpršaš me ,od kod in kam, ne briga te, če pot poznam. Sposodim si poletni dan, ves sončen in nasmejan, ves kuštrav je in razigran, in ti mu praviš dober dan. Sposodim si poletno noč, ko zvezde zrejo v nekoč, ko luna že odhaja proč, le ti mi šepneš lahko noč. Sposodim si še tebe spet, ne vprašam te, kako čez svet, ne vprašam te, od kod in kam, a vendar te nazaj ne dam. Feri Lainšček
Preberi dalje ...