Jutranje bujenje

Če pa kaj resnično sovražim je pa to nasilno bujenje. In ne razumem, kako lahko ljudje ob tem svojem početju uživajo. Priznam, težave imam z vstajanjem in nikoli ne vstanem prej kot bi bilo treba (beri 20 minut pred odhodom). Budilko imam nastavljeno seveda veliko prej.. Tako da lahko poslušam pesem prvič, pa drugič in še tretjič. In se ob njej pooočaaasi zbudim. 

Trenutno me zbuja ena izmed Kreslinovih najlepših (čeprav je pri njegovih pesmih zeeloo težko izbrati le nekaj najboljših): 

Nočne sence se poslavljajo v dan,
v megli nad vodo star mlin,
poslednje sanje se umikajo stran,
nazaj v lepši spomin.

Prvi žvižg se zareže v mrak
in žarek se zarosi,
nad strehe,
mesta,
v glave,
srca in kleti
še en nov dan se rodi.

Mama se je že navadila tega in me sicer pride zbudit, ko ji zapaše. Ampak ona naredi to še na dokaj human način. Odpre vrata in reče: "Simona počasi bo treba vstat.". Potem pa mi pusti toliko časa, kolikor ga še pač potrebujem. Če nimam kakšnih obveznosti, takrat ve, da mora biti malo bolj vztrajna. 

Ob dnevih, ko nas čakajo obveznosti je veliko lažje vstati, mar ne? Vsaj meni.. Pa z veliko več energije vstanem.. Takole pa, ko nimam kakšnih posebnih obveznosti, pa bi kar spala in spala.. 

  

Danes pa je že tretji (ali pa četrti) dan, ko okoli desetih v sobo vdre Filip in ne odide dokler se vstanem. Pri tem pa posega po vseh mogočih nehumanih načinih bujenja. Od tega, da skače po postelji, mi krade kovtre ali vzglavnike.. Mi na ušesa nasloni telefon z glasno in najbolj grozno glasbo, kar sem jih slišala. No, pa žgečka me.. Kljub mojemu zelo zahripanemu moledovanju, da naj zdaj prosim neha in gre raje razvit kakšno debato z mojo mamo ne odneha, zato mi ne preostane drugega, kot da se spravim iz sobe. In se v dnevni vržem na zofo. Ko se mučenje začne znova, ker se mu zdi, da ne smem ležati. Da ne bi spet zaspala.

Tega res ne maram, ampak mu tega očitno ne morem dopovedati. Ob vsem tem mučenju velikokrat pomislim na to, kako super bi si bilo umisliti kakšnega "krotkega" kužka, ki bi varoval vrata v sobo.. :) 

Komaj čakam, da bo tu september in bo moral že zgodaj zjutraj odhajat v šolo, jaz pa si bom lahko privoščila še trideset dni dolgega poležavanja in počasnea zbujanja.. [Razen če se bom odločila, da želim videti tisti veličasten sončni vzhod nad Celjem..]