Po dolgem času se spet oglašam..

Kar veliko prahu se je že nabralo tukaj na mojem blogu. In če me prijatelj ne bi opozoril nanj, bi verjetno sameval še kar nekaj časa. Dosti "dobrih" razlogov imam trenutno za zanemarjenje.

Prvi je ta, da sem pred kakšnim tednom ali dvema začutila neustavljivo željo po tem, da obnovim svoj spomin na Harrya Potterja. Nisem si mislila, da sem toliko podrobnosti že pozabila, čeprav je res, da je minilo že kar nekaj let od tega, ko sem ga brala. No trenutno ga kar požiram :). Najprej knjige in nato še filme. 

Drugi je ta, da ko se spomnim česa, kar bi bilo vredno zapisati.. Ne najdem neke razumljive oblike. Tako na namizju računalnika čaka kar nekaj načetih zapiskov, nad katerimi sem obupala, ko sem jih nekje na polovici prebrala. Ker so res kar nekaj. In najverjetneje se bodo v kratkem znašli kar v košu. Ali pa o stvari ne morem povedati kaj več kot dva ali tri stavke (kar se mi zadnje čase kar pogosto dogaja) in potem stvar zapišem na listek in ga vržem v kozarček leta, ki se je v polovici leta kar pridno napolnil. Skoraj proti mojim pričakovanjem... Tako da komaj še dodajam nove.

Zdaj pa mi je končno uspelo se usesti pred računalnik z resnim namenom, da po toliko časa spet kaj objavim. Pa imam spet težavo, da misli prehitevajo zmožnost mojih prstov in so, medtem ko pišem o eni stvari, predelale že najmanj tri nove. In potem si za nekatere izmed njih rečem: "Ne, ni vredno pisanja." ali "Ne, samo zmedo boš ustvarila."

Ampak če ne bom ničesar napisala, bo moja "kondicija" pisanja čisto izginila, pa že zdaj ne pride ven nič pametnega in to res ne smem dopustiti, ker se potem počutim tako.. Ah, saj poznate občutek, ko imaš močno potrebo po nečem in je ne zadovoljiš. No točno to se mi dogaja v zadnjem času, ko nisem nič napisala..

Kakorkoli, po Oratoriju me je čakal še malo večji projekt. Oziroma projekt je bil manjši, je bila pa zato moja odgovornost mnogo večja. Kot voditeljica sem morala zvoziti prvi teden varstva. Ne, niti slučajno ni uspelo tako briljantno, kot sem si predstavljala, da bo. Je bilo pa kljub mojim strahovom in živčnosti na prvi dan prijetno. Kljub težavam, ki so se pojavile in so mi pognale strah v kosti ali pa me razjezile in tistih, ki smo jih sami ustvarili. Ampak kolikor sem potem slišala, je bilo otrokom prijetno, nihče jim ni pretirano težil,.. In počutje je najvažnejše, mar ne? No, pa "vodstvo" naj bi bilo prav tako zadovoljno s prvim tednom. Čeprav se sprašujem kako lahko delijo mnenje o nečem, česar niso videli od blizu. Razen tistih nekaj kratkih obiskov.. Pa mojih obiskov v kuhinji, ki so vsak dan postajali bolj sproščeni.. 

In prejšnji teden, ko sem v petek pomagala kot animatorka, da ne bi voditeljica tistega tedna ostala sama, me je fant, ki me je v mojem tednu najmanj upošteval in od katerega sem tu pa tam dobila kakšen udarec, objemal skoraj celo uro. Ker je bil žalosten, da se zdaj spet celo leto, do naslednjega Oratorija, ne bova več videla. Pa tudi ostali otroci so me vsakič, ko sem v tem tednu nepričakovano prišla tja, bili veseli in so skakali okoli mene. Ravno to je tisto najlepše plačilo za vse.. :) 

Pa kljub temu preprostemu, a čudovitemu plačilo nisem prepričana, da bom kaj takšnega v bodoče spet ponovila. 

In v zadnjem tednu, poleg okupacije s Harryem? S Teo sva imeli čudne ideje. 

Najprej sva se ob štirih zjutraj odpravili na Anski vrh in Lovsko kočo. Občutek, ko sva hodili proti vrhu in je postajalo vedno svetleje je bil nor.. Pa nebo, ki se je barvalo v rahlo rdečo barvo.. Razgled nad Celjem.. In sonce, ki je šele vzhajalo.. Pa odlična kava sredi narave, okoli pa sama tišina, razen ptičjega petja.. Kaj takega se res splača doživeti.. Mogoče kaj večkrat kot samo enkrat, ampak kaj ko je tudi spanec tako mamljiv. 

Naslednjič sva se ob dveh popoldan - v največji vročini (no in dolgih hlačah) odpravili na Šmartinsko jezero. Pa namesto, da bi šli po krajši poti, sva jo mahnili kar čez Lopato in Šmartno.. O tem kako utrujeni sva prišli na jezero, raje ne bom izgubljala besed. Pa naju je vseeno čakala še pot domov. Ampak sva se spametovali in poiskali najkrajšo pot nazaj v Celje. 

V nedeljo pa me je presenetila ob osmih zvečer, ko sva s Filipom na pokopališču reševala težave s kanglico za vodo (kako so se nemarno zarotile proti nama..), če grem z njo na Anski vrh. Občutek je bil bolj čuden, kot zjutraj, ampak pogled na Celje, polno lučk, pa je bil veličasten. Takrat smo ugotovili, da je Celje lahko tudi lepo - dokler se mu preveč ne približaš :).. Sem bila pa na koncu dneva (no v resnici je bil ravno začetek novega dne) utrujena v pravem pomenu besede, ker sem popoldne bila na Celjski koči, kjer sva prehodila veliko več kot bi nama bi potrebno.. Ampak ker se je izgubila steklenica in ker sva se v gozdu izgubila midva, se nama je pot kar dobro podaljšala..

Veliko sem razmišljala tudi o odlomku Evangelija izpred dveh tednov. Usmiljeni Samarijan. Duhovnik je naredil res super pridigo (sicer se je vleeekla in vleeekla, kot vse njegove, tako da se je na koncu moral opravičiti za čas, ki ga je porabil).. In preteklo nedeljo je bistvo povzel v novi pridigi in ga dodal v celoto te pridige. Bistvo vsega je vera. Tista resnična, brez strahov pred poniževanjem ali zasramovanjem. Ampak vera ne more biti popolna brez naših dejanj. Brez tega, da bi nudili pomoč, da bi drugim postajali bližnji. 

In v nedeljo sem v nekem trenutku ugotovila, da velikokrat ne znam postati bližnja. Da se izneverim. Da ne reagiram pravilno. Čeprav prosim za pomoč, da bi našla prave besede, jih jaz preprosto ne najdem. In tako razočaram samo sebe.. Kakorkoli od tistega poloma v nedeljo si še zdaj nisem odpustila in imam grozno slabo vest.. Saj naj bi bilo načeloma že vse v redu in pozabljeno.. Ampak kadarkoli pomislim na to, se mi obnovi zgodba o fantu, ki mu je oče predlagal, da naj vsakič, ko bo jezen, zabije v ograju žebelj. Čez nekaj časa sta šla in žeblje odstranila. Ostale pa so vidne luknjice, v katerih so bili žeblji.. 

Določenih stvari ni moč pozabiti.. In tega se še kako dobro zavedam..

Kolikokrat sem že napačno ravnala ravno v trenutku, ko bi morala biti opora...

Naučila pa sem se še eno pomembno stvar.. Kako zelo pomemben je pogovor. In to, da osebi ki ji zaupamo, res zaupamo čisto vse. Brez olepševanja.. Ker če nas ima kdo res rad, bo skušal razumeti vse.. Tudi tiste najbolj čudne misli ali situacije v katerih se znajdemo ;)...