Knjiga slovenskega avtorja? - Ne hvala

V šoli moramo prebrati veliko knjig. Tujih in slovenskih avtorjev. Razmerje je verjetno različno glede na šolo in posamezne profesorje. Jaz sem imela tako v osnovni kot v srednji šoli prevlado slovenskih avtorjev. 

    

Vedno sem rada brala. V osnovni šoli sem v naši majhni knjižnici prebrala vse kjige, ki so bile takrat na razpolago.. To lastnost sem ohranila še danes - kadar imam čas zbežim v domišljijski svet knjig. Domača branja pa so mi bila vedno v nadlogo in nadlego. In po teh knjigah nikoli več nisem segla. Niti po kateri drugi knjigi tistega avtorja.  Imam odpor do njih, čeprav ne vem zakaj. Mogoče se bom kdaj potrudila in... Prebrala katero knjigo še enkrat. Mogoče jo bom videla z drugačnimi očmi. 

     

Slovenski avtorji po kateih nimam nobene želje pa so: Josip Jurčič, Ivan Tavčar (lepo prosim, še FILMA Cvetje v jeseni mi ni nikoli uspelo pogledati do konca), Ivan Cankar, Slavko Grum, Prežihov Voranc, Edvard Kocbek, Janko Kersnik... Pa še kakšen bi se našel.

     

In danes sem vesela, da nam ni bilo treba prebrati nobene knjige Igorja Karlovška, ker se spominjam da so pred nekaj leti morali prebrati njegovega Gimnazijca. Ker če bi ga morali.. Prisežem, da nikoli ne bi posegla po kateri drugi njegovi knjigi. 

Tako pa sem, ko sem bila nazadnje v knjižnici po naključju v roke vzela knjigo z naslovom Mojca in iz radovednosti prebrala opis na zadnji strani platnice, ki me je pritegnil in sem si knjigo kar izposodila. 

"Dramatična zgodba o šesnajstletni Mojci, odlični učenki, športnici in glasbenici, ki v nekaj dnevih izgubi vse - zdravje, mamo, babico, oče pa se je pred nekaj leti ubil v sumljivi prometni nesreči. Kako naj se čisto sama spopade s kopico težav? Kakšne pravice in možnosti sploh ima? Kako ji lahko pomaga socialna služba, kdo jo bo zastopal do polnoletnosti?"

Knjiga te posrka vase. Ne moreš nehati brati, tudi če moraš storiti še kaj drugega. Ne, dokler ne prebereš do konca.. Do svetlega konca.. Do konca, ki ga zaradi mrakobe dogajanja sploh ne pričakuješ. Težko si je predstavljati, da se lahko vse to zgodi eni osebi v zgolj enem tednu. Popolnoma nedolžni osebi, ki ima zaradi svojih lastnosti pred seboj svetlo prihodnost.. Vendar se ji vse želje, vse kar je ustvarila v življenju, podre.. 

Tako močno privlačna mi je bila tudi zaradi tega, ker se zgodba dogaja v našem mestu. Napisana je bila leta 2007, ko je imelo mesto (skoraj) natančno takšno podobo, kot jo ima danes. Med branjem sem skupaj z Mojco hodila po naših ulicah, ob Savinji in v bolnišnici..  

Ves čas med branjem ima bralec do Mojce poseben odnos. Lahko sočustvuje z njo, joče z njo, se veseli njenih redkih trenutkov sreče.. Goji pa tudi visoko spoštovanje do nje. Stara je le 16 let in v svoji situaciji reagira tako.. Zrelo in nesebično. Svojo prihodnost postavi na stran, da bi lahko sama skrbela za dementno babico, ki ima poleg demence še veliko drugih težav. Sama napiše pritožbo nad Socialno delo.. Sama zasluži denar, da lahko ob dopoldnevih plača varuško za babico, čeprav bi ji moralo pripadati na mesec veliko denarja, ki ga je mama zaupala kolegu odvetniku.

Ko prebereš takšno knjigo vidiš, da so težave, ki jih imaš.. V primerjavi s tem, da izgubiš vse ljudi, ki jih imaš rad... zgolj težavice.. 

Knjigo res priporočam v branje.. Tudi neceljanom :)...

P.S.: Slovenski avtorji včasih ustvarijo večjo umetnino kot kakšen tuj..