1. februar pač

1. Včeraj sem se naučila ene zelo pomembne lekcije. Življenjske. Iz računalništva je pravzaprav. Teorija mi pač ni bila dovolj in sem potrebovala še praktično usposabljanje. Karkoli kar bi želel ohraniti in neovirano uporabljati, je dobro shraniti na ZUNANJI disk. Ker računalniki so ... muhasti ... in se lahko enega lepega dne odločijo, da se preprosto ne bodo več zagnali. In vse stvari izgubiš. No vsaj začasno. Še zmeraj namreč čakam na obisk, ki bo spet povrnil moj računalnik v življenje. In moje datoteke tudi - upam.

In tako čudno si je izposojati nazaj svoj drugi računalnik, ki je že več kot pol leta na izposoji. Poln stvari, ki sploh niso moje. Z mojimi gesli shranjenimi v spominu, za kar sem še vedno jezna na sebe. Saj ne, da bi bil človek, ki ga uporablja večino časa vešč strani, kot sta Facebook ali Gmail in podobnih zadev, ampak njegov sin ... No, ta pa je. Danes, ko sem se povezala na Gmailovo stran, mi je "bum" na ekran vrglo mojo pošto. Ker sem včeraj, ko sem si ga izborila in ga potem spet vrnila, popolnoma pozabila, da bi bilo dobro izbrisati moj naslov iz računalnika.   

Saj bi lahko bila ta vikend brez računalnika in čas posvetila gradivu za Organizacijo oskrbnih mrež in verig ... Ampak ... Ne morem - tako, čisto brez izgovora in po resnici.

2.

In včasih potrebujem samo en pogovor, da začnem verjeti v svoje sanje. Da se mi zdijo dosegljive. In se zavem, da sem res že na pol poti. Da sem pripravljena. Ker me tole tako zelo utesnjuje ...