Kaj dela knjižnico ... Knjižnico ... In kdaj ni več vredna tega imena?

Danes sem se začela spraševati ravno to. Po obisku knjižnice, ki me je razočaral. Pa ne na osebni ravni, ker sem tja, kot po navadi, prišla tja s točno določenim ciljem, s katero knjigo bom prišla domov in vedela sem, na kateri polici se nahaja ... 

Kako dobro, da sem že toliko "domača" (kolikor si lahko domač v takšni knjižnici) in si knjige najdem sama. 

Ampak začnimo raje v preteklosti ... V časih, ko smo imeli knjižnico še na treh naslovih in je bilo vzdušje v oddelku za otroke ... Otroško in prijazno ... In ko so bile knjige v oddelku za odrasle stisnjene druga ob drugo, nametane na mizi brez posebnega redu zaradi prostorske stiske. Pa to sploh ni motilo, ker je okoli hodilo veliko knjižničarjev, ki si jih lahko kadarkoli vprašal in so ti pomagali ... Svetovali o dobrih knjigah, ti z veseljem in nasmehom na obrazu poiskali knjige na tvojem dolgem seznamu, s katerim si prišel tja, ti namenili še kakšno minuto pogovora izven konteksta knjig ... Predvsem pa so vedeli, kje se kakšna knjiga nahaja, ali pa so dali vse od sebe in pretaknili sleherni kotiček, da so ti jo lahko dali v roke. 

Resda smo morali nekaj časa stati v vrstah na izposojnih pultih, ker so premogli samo po 2 računalnika, ampak ker si se počutil sprejetega in dobrodošlega, to čakanje sploh ni bilo težko. 

To so knjižnice, kajne? Majhne, domače, napolnjene z vonjem po knjigah in polne knjižničarjev, pripravljenih na pomoč, pogovor in polne ljubezni do knjig.

Spomnim se, da smo v času osnovne šole tako zelo radi sedeli za okroglo mizo na otroškem oddelku in se tam učili ali pa pisali seminarske naloge. Da, včasih smo seminarske pisali s pomočje knjig. Še pomnite? In takrat si knjižničarki lahko rekel: "Delam seminarsko o ........ Bi mi lahko pomagali?". In so ti! Zdaj pa je vse drugače ...

Dobro. Imeli smo tudi temne dni (mesece), ko se je knjižnica začasno selila v prostore, kjer so zdaj kabineti profesorjev naše fakultete (in ostalih fakultet pod isto streho) in si si knjige lahko izposodil samo preko vnaprejšnje rezervacije. A takrat si zaradi prostorske stiske res niso mogli privoščiti drugačnega načina dela. In bilo je samo začasno.

Zdaj smo pa v dobi popolnoma drugačni dobi. Dobi elektronike, ki je našo knjižnico čisto spremenila in je svetlobna leta daleč od tega, kar si jaz predstavljam pod imenom knjižnica. Žalostno je tudi to, da so vsako leto dlje od tega.

In ja, saj sem mlada in mi uporaba takšnih in drugačnih elektroniziranih stvari ne ovira. Me pa ovira izguba človeškosti in vedenje, da je to še kako velika ovira za starejše obiskovalce.

Začelo se je s strojema za samostojno izposojo knjig. Poskeniraš črtno kodo na svoji kartici, na ploščo položiš do tri knjige naenkrat, počakaš, da jih odčita in ko končaš, si natisneš listek. Simpl kot pasulj. In ja, zna biti dosti hitreje kot stanje v vrsti za izposojnim pultom. Predvsem v zadnjem času, ko tam nič več ne dosežeš. 

Ker so knjižničarji pripravljeni sodelovati pri izposoji knjig samo še v primeru, da noben izmed treh izposojnih računalnikov v pritličju ne deluje. 

Če delujejo, te pač pošljejo tja z besedami: "Kar pojdite si jih izposodit tjale." 

- "Ampak gospa, tega še nikoli nisem počel/a," še vedno tu in tam naletim na kakšno starejšo osebo v knjižnici. 

- "Ni problema, saj se boste znašli. Če pa ne, vam pa pridem za prvič pokazati."

Se samo meni zdi to, kot da so naši ljubi knjižničarji pozabili na to, kaj je njihova služba? Da ne morejo izposoditi nekaj knjig nekomu, ki ni vešč dela z računalniki. Čeprav sedijo tam za pulti.

In potem se je nadaljevalo z aparatom za vračilo knjig, ki se bohoti pri samem vhodu in je dosegljiv tudi med prazniki, vikendi in v nočnih urah. Dobro, to je ene vrste prednost - da lahko knjige vrneš, kadarkoli se ti pač zljubi sprehoditi do knjižnjice (ker oh, kako je meni težko iti do tja ravno ko se bliža konec roka za izposojo ...). 

Tudi za tega so knjižničarji kmalu spoznali, da jim lajša delo. Ker zakaj bi se oni trudili z vrnjenimi knjigami, ki jih je treba najprej poskenirati, jih odložiti v voziček in jih potem ročno razporediti za razvoz po celi knjižnici, če je lažje, da to opravi stroj, ki vse knjige pošlje v klet in jih najverjetneje tudi sam razporedi glede na to, na kateri oddelek se mora knjiga vrniti. 

Prejšnji mesec je bil pokvarjen. In so bili primorani sprejemati knjige. Pa ni bilo to niti slučajno podobno pozitivnim doživetjem iz naših starih knjižnic. Naredili so na hitro z nejevoljo ... Zdaj pa, ko čudežna mašin'ca spet deluje, pa slišiš: "Kar vrnite jih tamle na vhodu. Samo knjigo položite na trak, ostalo bo pa naredilo samo."

In ko za katero knjigo res ne veš, kje je, Cobissova zbirka informacij pa kaže, da bi morala biti v knjižnici? No, najprej vsekakor iščeš knjižničarja, saj jih po navadi ni tam, kjer je njihova delovna miza. In potem čakaš in čakaš (če knjigo res nujno potrebuješ, drugače itak prej obupaš in greš). Ko ga dočakaš, pa ti pove, da mora prej še nekaj nujno storiti in da se vrne takoj. Ta takoj se zelo hitro potegne na 15 minut ali več (ampak saj te relativne časovne izraze si lahko pač vsak razlaga po svoje. Za njih je pol ure pač takoj!). Ali pa ti obljubi, da jo gre iskat in potem ga od nikoder več ni (in ja, to se mi je že zgodilo!).

Potem se pač zahvaljuješ Bogu in vsem naravnim silam, v katere pač veruješ, da si mlad in odrasel v dobi napredka informatike. Ker če bi bila zdajle stara kakšnih 70 let in bi še dovolj dobro videla, da bi brala ... No vsekakor bi bila izgubljena. 

Danes pa ... Dogodek, ki me je "prisilil" v to razmišljanje ... Medtem, ko sem se sprehajala še med policami z ljubezenskimi romani - ker tudi, če natančno vem, kaj potrebujem, me včasih kakšna knjiga vleče in mi šepeta: "Preberi me!", sem poslušala pogovor knjižničarke z osebo na drugi strani komunikacijskega kanala. 

Predvidevam, da je tista oseba želela podaljšati izposojo. Ampak ne boste verjeli. V Celjski knjižnici to ni več mogoče! Vsaj ne na tak način, kot smo ga bili vajeni. Da si ali prišel na pult in prosil za podaljšanje ali pa si poklical po telefonu. 

Ker to (očitno?) ni več v delovnem nalogu knjižničarjev. Podaljšave so zdaj, baje, možne samo še preko Cobissa (in če še tega niste počeli, je, vsaj ta knjižničarka, ki se je danes pogovarjala po telefonu pripravljena, da vas prvič vodi skozi postopek. Kako plemenito!) ali pa preko izposojnih računalnikov. Oni podaljšujejo še samo tiste stvari, za katere je rok že potekel in jih ne moremo podaljšati sami (kako grd, grd Cobiss, ki tega ne dovoljuje. Ker če bi lahko naša knjižnica vzpostavila drugačen sistem, ki bi tudi to dovoljeval, bi ga zagotovo!). 

A so se mogoče kdaj vprašali, da pa nekateri - predvsem starejši - nimajo računalnikov in dostopov do interneta in tega ne morejo izvesti? Najverjetneje ne. Ni to njihova stvar.  

Na pultu si dobrodošel (skoraj) samo še v primeru, da prideš iskat knjigo, ki si si jo rezerviral. In ko prideš plačat članarino. Čeprav mogoče ni tako zelo daleč dan, ko bodo še to dejavnost preselili na medmrežni prostor in bomo lahko članarino plačevali preko Klika ali kakšnih drugih tovrstnih posrednikov. 

Ali pa mogoče - samo bežen predlog ... Dajte uvesti naprave, ki bodo mešanica optičnih čitalnikov, GPS naprav, naprav za glasovno zajemanje ... Nameščene naj bodo pri vhodu, kjer si jo bo lahko vzel vsak, ki bo iskal knjigo, in jo vzel s seboj. Zaupal ji bo lahko naslov knjige ali avtorja in naprava ga bo napotila do knjižne police, kjer to najde. Ali pa ji bo zaupal temo, ki ga zanima in naprava mu bo ponudila seznam knjig, ki govorijo o željeni temi. 

Znajdi se sam. Karkoli že potrebuješ. Knjižničarji očitno postajajo (plačan) inventar. Tako bodo knjižničarji res lahko popolnoma brez dela. 

Da ne bom delala krivice ... Obstajajo še dobri knjižničarji ... Trije. In ena od teh je še na otroškem oddelku, ena je bila tam v prejšnji ureditvi knjižnice ... Eden pa iz oddelka s splošnimi romani. Oni ti res pomagajo in svetujejo še naprej. 

V decembrskem času sem prišla na otroški oddelek s spiskom ... No približnih idej, kakšne pravljice bi potrebovala ... In mi je gospa Mojca namenila 15 minut in z menoj izbirala prave pravljice in svetovala, čemu se v vrtcih zadnje čase izogibajo. Med iskanjem sva še poklepetali o meni in moji poklicni poti, župnijskem sodelovanju ... Ker me pozna že od prvega dne, ko sem majhna nadobudna deklica prvič stopila skozi prag otroškega oddelka in ker me pozna iz župnijskih dejavnosti. Čeprav to ni glavni razlog njenega časa in besed. Je pač prijazna in predana svojemu delu. 

Pa gospa Andreja Ž., ki se sicer potika povsod po knjižnici, ampak je povsod tudi dosegljiva in pripravljena na pomoč pri iskanju knjig in spregovoriti o vsakdanjih rečeh. O preteklosti in prihodnosti. Tudi ona me pozna že od dne, ko sem prvič prestopila prag in zmeraj je bila prijazna, nasmejana in predana delu. Tega na srečo tudi zdaj ni izgubila. 

In potem ... Gospod Silvester, ki se ga spominjam, da je s svojimi strankami zmeraj rad poklepetal o dobrih knjigah. O tem kaj vse se še splača prebrati glede na to, kaj je stranki všeč. Ki se je zmeraj potrudil poiskati želeno knjigo ... In ki se še zdaj ves čas sprehaja med knjigami, brska za tistim, kar si nekdo zaželi in svetuje kaj še prebrati. In zmeraj pozdravi, ko te vidi kje v mestu. 

O ostalih pa raje ne bi. Se mi zdi, da sem bila že itak dovolj negativna danes. 

Ampak obstajajo tudi dobri primeri knjižnic po Sloveniji. Všeč mi je tista na gradu Komenda. Ker je tako zelo domača ... In v gradu ... Kaj bi si lahko želel lepšega? 

In tista v Slovenj Gradcu, kjer sem lani z Nevenko preživela lep popoldan. In kjer si je knjižničarka vzela čas za vsakega, ki je prišel v knjižnico. Se pogovarjala z njimi. Po telefonu poklicala tiste, ki so imeli rezervirano gradivo in jih povabila, da jih obiščejo in knjigo prevzamejo.

Ker pri nas te ne. Niti sms-a ti več ne pošljejo. Ali navadnega maila. Ker to očitno že preveč krati njihov dragoceni čas. Pač moraš biti toliko ažuren, da preverjaš, kdaj se ti bo stanje knjige na Cobissu spremenilo. Ker če tega pač ne uspeš ujeti ali si za kakšen dan ali dva prepozen. No potem še plačaš za neprevzeto gradivo. 

Če pa takrat ko se pač prijazno prideš pozanimat, kako je prišlo do tega (kakor je to storil prijatelj) in naletiš na knjižničarja, ki ima slab dan, pa te ob tem še nadere, ker si jim povzročil delo z iskanjem in pripravo knjige, ki je potem niti prevzet nisi prišel. Ja kako le, če ni nikjer nobenega obvestila?!?

In ko sem že ravno pri rezervacijah. Lani enkrat sem si zadala, da bom prebrala vsaj nekaj Lainščkovih knjig - tistih, ki so dosegljive pri nas (tiste, ki so napisane v njegovi rodni prekmurščini, so itak dosegljive samo v knjižnici v Murski Soboti). Za eno knjigo držijo samo en izvod. Ki je bil po podatkih v Cobissu dosegljiv. Ampak ga ni bilo na polici. Sem vprašala knjižničarja za pomoč (takrat žal tam ni bilo Silvestra), ki je uspel še enkrat pogledati taisto polico, ki sem jo prej prebrskala že sama (ja hvala, ker sem toliko butasta, da ne bi znala prebrati naslova, če bi knjiga bila tam!) in ker je ni bilo tam me je odslovil: "Žal je ne najdem. Na svidenje!" ...

Doma sem jo potem rezervirala preko Cobissa, ker se mi je zdelo, da se bodo vsaj tako potrudili in jo poiskali. Pa sem se očitno zmotila. Ker ko sem naslednjič prišla tja, mi je pri izposojnem pultu sprintal listek za to knjigo in rekel: "Pojdi si jo iskat!"

Čakaj?!?! A ni point tega, da si rezerviraš stvar ravno v tem, da te ČAKA PRI PULTU? Ne pa, da si jo moreš še sam iskat? Ker če bi se mi zdelo, da jo bom našla sama ali s pomočjo knjižničarja kot v starih časih, bi prišla direktno tja!

Kako se je končalo? Takrat sem se vrnila domov brez knjige, ker nihče ni vedel, kje bi lahko bila. Čeprav je bila dosegljiva po podatkih. In še kar je nisem uspela dobiti, ker ne fizično ne obstaja.

Kakorkoli ... Knjižnica ni samo moderna stavba z veliko stekla in ogromno knjigami. Knjižnica potrebuje še knjižničarje. Tiste prave. Prijazne! In v ljudeh, ki ljubijo knjige mora vzbuditi tisti domači in ljubeči občutek, ki te v pravih knjižnicah prevzame!

Žal naša ni takšna.