Bela kot mleko, rdeča kot kri VS Krive so zvezde (2)

Pozor! Prepovedano branjem vsem, ki knjige Krive so zvezde niste sami predhodno prebrali! 

Resno mislim ... Dol s tega zapiska, ker bi vam uničil ves čar pri branju ... 

Tisti, pa ki ste jo že prebrali, pa izvolite, mirno začet z branjem :).

Ostala sem pri tem, kar sem napisala včeraj. Da se je ne morem lotiti z istim načinom kot Bela kot ..., ker me je začarala in zasvojila. Tako da do konca nisem našla stvari, ki bi me zmotila. Kljub včerajšnjemu uvodu, da ima vsaka knjiga v sebi nekaj, kar nas (me) kot bralca zmoti. 

Mogoče bi našla kaj, če bi bilo to moje prvo branje. Zdaj pa sem bila že na začetku navdušena nad zgodbo, ki se bo zapletala in odpletla, da niti nisem mogla biti pozorna na malenkosti, ki bi me motile.

In če bi želela tukaj našteti vse stvari, ki so mi všeč, bi bilo najbolje, da bi prepisala celotno knjigo. Ker niti nima tako očitnih sporočil in prepletov besed, ki bi dale čudovito podobo povedi. Je pa kot celota nenormalno dobra :). In to je tisto, kar šteje (s tem pa včeraj nisem zgrešila!)

"Nekaj" odlomkov pa je vseeno še bolj dih jemajočih. Brez komentarjev (vsaj enkrat =P), ker zgodba govori sama zase ;)...

"Kar je pomenilo, da je bilo med nami ogromno tekmovalnosti, saj nismo hoteli premagati samo raka, temveč tudi druge ljudi v prostoru. Zavedam se, da je to nerazumsko, ampak ko ti povejo, da imaš, recimo, dvajsetodstotno možnost, da boš živel še pet let, vstopi v igro matematika in izračunaš, da je to eden od petih .. zato se razgledaš in pomisliš, kakor bi vsak zdrav človek: preživeti moram štiri od teh barab."

"Ura je naglo tekla: v sobi se je spominjalo spopadov, dobljenih bitk v vojni, v kateri ne moreš zmagati, oklepalo se je upanja, poveličevalo in obsojalo se je družine, strinjalo se je, da prijatelji pač ne štekajo, točile so se solze, dajala se je uteha."

"Prišel bo čas, ko bomo vsi mrtvi. Vsi. Prišel bo čas, ko ne bo več človeških bitij, ki bi se spominjala, da je sploh kdaj kdo obstajal ali da je naša vrsta storila karkoli. Nikogar več ne bo, ki bi se spominjal Aristotela ali Kleopatre, kaj šele tebe, Vse, kar smo storili in zgradili in zapisali in mislili in odkrili, bo pozabljeno in vse to bo zaman. Mogoče bo ta čas prišel kmalu, mogoče pa je oddaljen milijone let, a tudi, če preživimo razpad Sonca, ne bomo preživeli na vekomaj. Čas je obstajal, še preden so se organizmi začeli zavedati, in bo obstajal tudi, ki se ne bomo več."

Isaac se je z roko naslonil na mizo s prigrizki in uperil vame svoje orjaško oko. "Torej, zjutraj sem šel na kliniko in sem svojemu kirurgu omenil, da bi bil raje gluh kot slep. Rekel je: 'To ne gre tako,' jaz pa: 'Ja, štekam, a ne gre tako; samo pravim, da bi bil raje gluh kot slep, če bi imel izbiro, za katero se zavedam, da je nimam,' in on je rekel: 'No, dobra novica je, da ne boš oglušel,' jaz pa: 'Hvala, ker ste mi pojasnili, da zaradi očesnega raka ne bom oglušel. Res sem srečen, da me bo blagovolila operirati takšna umska veličina."

"Kakšen genij," sem pripomnila. "Poskušala bom stakniti očesnega raka, samo zato, da ga bom lahko spoznala."

"Če jih ne prižgeš, te ne ubijejo. In nikoli nisem prižgal niti ene. Za metaforo gre, štekaš: stvar, ki ubija, si vtakneš med zobe, ampak ji ne daš moči, da bi opravila svoje ubijanje."

"... Kako bi brez bolečine sploh poznali radost?

(To je star argument na področju razmišljanja o trpljenju. O njegovi neumnosti in pomanjkanju pronicljivosti bi lahko razpredali stoletja, ampak naj zadostuje, če omenim, da obstoj brokolija nikakor ne vpliva na okus čokolade.)"

"Se bova spet videla?" je vprašal. Zvenel je prikupno živčno.

Nasmehnila sem se. "Seveda."

"Jutri?"

"Potrpljenje, vajenec," sem mu svetovala. "Nočeš izpasti preveč zagreto."

"Saj, zato sem pa rekel jutri. Rad bi te videl že nocoj. Ampak sem pripravljen čakati celo noč in večino jutrišnjega dne." Zavila sem z očmi. "Resni mislim," je dodal.

"Če nič drugega, se skozi raka ne da pretolči."

"Po pravici povedano, je vedno bolelo. Vedno je bolelo, da nisem mogla dihati kot navaden človek, da sem neprestano opominjala svoja pljuča, naj bodo pljuča, da sem se silila sprejeti neizogibnost praskajoče bolečine hipooksigenizacije, ki je grebla od znotraj navzven."

"Vsakršno odrešenje je začasno. Kupil sem jim minuto. Mogoče je to minuta, ki jim bo kupila uro, ki bo ura, ki jim bo kupila leto. Nihče jim ne bo kupil večnosti, Hazel Grace, toda moje življenje jim je kupilo minuto. In to ni zaman."

"Danes sem ji kar naprej govoril vedno, vedno vedno vedno, ona pa je kar govorila čezme in ni ponovila te besede. Kot me že ne bi bilo več, štekaš? Vedno je bila obljuba! Kako lahko kar prelomiš obljubo?"

"Včasih se ljudje ne zavedajo dobro, kaj pravzaprav obljubljajo, ko izrekajo obljube," sem rekla.

Isaac me je pogledal izpod čela. "Točno, seveda. Ampak obljubo vseeno držiš. To je ljubezen. Ljubezen je, da vseeno držiš obljubo. Ali ne verjameš v resnično ljubezen?"

"Moj odgovor je v tradiciji naših prednikov zapisan s črnilom in papirjem, nato pa ga bo gdč. Vliegenthat pretipkala v niz enic in ničel, ki bodo potovale po omledeni mreži, ki je v zadnjem času v past ujela našo vrsto, zatorej se opravičuje, če bo prišlo do kakšnih napak ali izpustov. /../ Če upoštevamo končno jalovost naših prizadevanj, ali je bežni sunek pomena, ki nam ga da umetnost, sploh kaj vreden? Ali pa je edina vrednost to, da nam čas preteče čim bolj udobno?"

"Caroline ne trpi več za obstojem."

"Vsi smo samo stranski učinki, ne?" - "Vitičnjaki na tovorni ladji zavesti.

"Sem kot ... Kot ... Sem kot granata, mami. Jaz sem granata in na neki točki me bo razneslo in nočem povzročiti preveč žrtev, v redu?"

"Očitno svet ni tovarna za izpolnjevanje želja."

"Nekatere neskončnosti so večje od drugih neskončnosti.!"

"Zgodbo sva naredila smešno. Sama verjamem, da imaš na tem svetu izbiro, kako pripovedovati žalostne zgodbe."

" ... ker v bolezni ni slave. V njej ni smisla. Nobena čast ni, če umreš zaradi bolezni."

"S čim sem v vojni? S svojim rakom. In kaj je moj rak? Moj rak sem jaz. Tumorju so narejeni iz mene. To je državljanska vojna, Hazel Grace, z vnaprej določenim zmagovalcem."

"Verjamem, da vesolje hoče, da ga opazimo. Mislim, da je vesolje neverjetno naklonjeno zavesti in da nagrajuje inteligenco - deloma zato, ker uživa, da nekdo opazuje njegovo eleganco. In kdo sem jaz, živeč sredi zgodovine, da bom vesolju rekel - da je - vesolje samo ali moje opazovanje vesolja - začasno."

"Vse, kar hočem, je, da bi bila dovolj zate, vendar nikoli ne bom. To ne bo nikoli dovolj zate. Ampak to je vse, kar dobiš. Dobiš mene in svojo družino in ta svet. To je tvoje življenje. Žal mi je, da je bedno. Ampak ne boš prvi človek na Marsu in ne boš zvezda lige NBA in ne boš lovil nacistov."

"Ime mi je Hazel. Augustus Waters je bil velika ljubezen mojega življenja, a nama zvezde niso bile naklonjene. Najina ljubezenska zgodba je bila epska, in še preden vam bom lahko o njej povedala en sam stavek, me bo že zalilo morje solz. Gus je vedel, Gus ve. Ne bom vam pripovedovala o najini ljubezenski zgodbi, ker bo - tako kot vse resnične ljubezenske zgodbe - umrla z nama, kar je tudi prav. /.../ Ne morem govoriti o najini ljubezenski zgodbi, zato bom govorila o matematiki. Nisem matematičarka, vendar vem tole: med 0 in 1 je neskončno števil: 0,1 in 0,12 in 0,112 in še neskončna množica drugih. Seveda potem obstaja večji neskončni niz števil med 0 in 2 ali med 0 in milijonom. Nekatere neskončnosti so večje od drugih. To naju je naučil pisatelj, ki sva ga včasih imela rada. So dnevi, veliko dni, ko sem zagrenjena zaradi svojega brezmejnega niza. Želim si več števil, kot jih bom predvidoma dobila, in zaboga, da želim Augustusu Watersu več števil, kot jih je dobil. Ampak, Gus, ljubezen moja, ne znam ti povedati, kako hvaležna sem za najino majhno neskončnost. Ne bi je zamenjala za nič na svetu. Dal si mi večnost znotraj preštetih dnevov in za to sem ti hvaležna."

"Bilo je neznosno. Vse skupaj. Vsaka sekunda je bila hujša od prejšnje. Kar naprej sem razmišljala, da bi ga poklicala, in se spraševala, kaj bi se zgodilo, ali bi mi kdo odgovoril. Zadnje tedne sva lahko preživljala čas skupaj zgolj v spominih, vendar je to bilo vsaj nekaj: zdaj so mi vzeli veselje do obujanja spominov, ker nisem več imela nikogar, s komer bi jih lahko obujala. Počutila sem se, kot da je izguba sospominjevalca pomenila izgubo samega spomina, kot da so stvari, ki sva jih počela, manj resnične in pomembne, kot so bile še pred nekaj urami."

"Vedela sem, da so ti ljudje iskreno žalostni in da nisem resnično jezna nanje. Jezna sem bila na vesolje. Kljub tem me je razkačilo: cel kup prijateljev dobiš ravno, ko prijateljev ne potrebuješ več."

"Vse celice izvirajo iz celic. Sleherna celica je rojena iz prejšnje celice, ki je bila rojena iz prejšnje celice. Življenje izhaja iz življenja. Življenje spočne življenje spočne življenje spočne življenje spočne življenje."

"Zdelo se mi je, da sem že videla vse, kar je na svetu nedolžnega in dobrega, in sem začela sumiti, da takšna ljubezen, kakršno sva čutila z Augustusom, ne bi mogla trajati, tudi če se ne bi vmešala smrt."

"Ni bil popoln ali kaj takega. Ni bil princ iz pravljice ali kakšna taka fora. Včasih se je sicer trudil v tej smeri, ampak najraje sem ga imela, kadar je vse to odpadlo z njega."