Bela kot mleko, rdeča kot kri VS Krive so zvezde

Predzgodba tegale tiči nekje v tem, da sem navdušena na knjigo Krive so zvezde in pač mislim, da je presežek presežka svetovne literature. Poleg Harryja Potterja in Kradljivke zvezd in Prestola morske deklice in še katere knjige. Vsaka je pač področje s svojo temo in kot take so pravzaprav vse presežki presežkov presežkov. Tako. 

In sem se po eni prošnji lotila dokazovanja tega, da knjiga Bela kot mleko, rdeča kot kri nikakor ni in ne more biti boljša od Krivih so zvezd. Začela sem s predpostavko, da je slabša. Brez da bi jo prebrala. Ampak ko nekomu zaupaš glede okusa knjig in on reče, da je slabša, je pač slabša. Malo pa tudi zaradi tega, ker je bila v tekmovanju s tako dobro knjigo, kot je Krive so zvezde. 

Ker moraš dati stvarem vedno priložnost, da se izkažejo ... Sem si rekla, da če me bo pač bolj prepričala, me pač bo ... Na srečo ali žalost (glede moje obsedenosti s prvo knjigo), ji ni uspelo. Kot dokaz, zakaj ne, pa je spodnji razpravljalni ... Esej vsekakor ne ... Razpravljalno razmišljanje, tako :)!

****

 

Vsaka knjiga ima v sebi nekaj pozitivnega in nekaj, kar nam ni všeč. Ni knjige, ki bi bila tako slaba, da nas ne bi nagovoril niti en stavek in ni knjige, kjer nas ne bi zmotila kakšna malenkost.

Ko pa se želimo pogovarjati o prebranem, pa prevladajo občutki, ki so nas prežemali, ko smo knjigo odložili. Me je pustila prazno? Sem se kaj naučila? Me je zgodba prepričala? Verjamem v sporočilo, ki mi ga je avtor želel predati?

O tem na koncu. Zdaj se raje posvetimo tistemu, kar po navadi ne delamo, ko beremo knjigo za svojo dušo. Pozitivnim in negativnim stranem knjige. Malenkostim, ki kot že prej omenjeno niso pomembne za moj vtis o knjigi.

Avtor Alessandro D'Avenia vsekakor zelo dobro uporablja besede, prepleta njihove pomene in sestavi čudovito celoto nekaterih sporočil o ljubezni, sanjah in življenju. Sledi nekaj citatov, ki so me prepričali.

"Vsaka stvar je neka barva. Vsako čustvo je barva. Tišina je bela. Bela je namreč barva, ki je ne prenašam: nima meja. Živeti med belimi stenami, oditi v belo meglo, dvigniti belo zastavo, pustiti bel list, imeti bele lase ... Še več, bela sploh ni barva. Ni nič, kot tišina. Nič, brez besed in brez glasbe. V tišini: v belem."

Nikoli nisem zares razmišljala o tem, da lahko vsako čustvo ... Vse, kar se nam dogaja, povežemo z določeno barvo. Ampak po tem uvodu v knjigo pa sem bila pripravljena na barve pogledati tudi z drugimi očmi. Očmi čustev.

"Če bi bila kino, bi bila žanr, ki bi ga bilo treba šele odkriti. Če bi bila vonj, bi bila mivka v zgodnjem jutru, ko je plaža še sama z morjem. Barva? Beatrice je rdeča. Kot je rdeča ljubezen. Vihar. Orkan, ki te pomete stan. Potres, ki raztrga telo na kosce. Tako se počutim vsakič, ko jo vidim."

Nekatere primerjave in metafore njegove ljubezni do Beatrice so izvirne. To, da misli o njej, kot o filmu pa o mivki na plaži ... Orkan, potres in vihar pa so že malo izrabljeni. Vsekakor mi je tale igra besed ena izmed ljubših v knjigi. 

"Če namreč nisva enotna v teh malih stvareh, kako bova lahko kadarkoli skupaj? Vsak mora biti tak, kot je, in sprejeti drugega takega, kot je - kakšna ljubezen je to drugače?"

V ljubezni je tako narobe biti igralec. Ker maske padejo in razočarajo ... Obe vpleteni osebi. Čeprav je tolikokrat slišana resnica, da jo grulijo že golobi, jo avtor preda bralcu na svoj način.

"Bele misli ne peljejo nikamor, zato jih moraš odstraniti."

Ne govori o otožnih mislih. O nepotrebnih mislih. O grdih mislih. Sploh se ne definira. Reče samo: bele misli. Tiste, ki so nam pač neprijetne in o njih raje ne razmišljamo.

" ... da se razlikujemo od živali, ki delajo samo to, kar jim ukazuje naravna. Nasprotno smo mi svobodni. To je največji dar, ki smo ga prejeli. Zaradi svobode lahko postanemo drugačni od tega, kar smo. Svoboda nam omogoča, da sanjamo, sanje pa so kri našega življenjem, tudi če pogosto terjajo dolgo potovanje in kakšen udarec s palico."

Spet zelo znana misel, ki nas spremlja skozi veliko literarnih del. Ne smemo se odpovedati sanjam. Nastajala so celo velika dela o tej temi. Tu pa avtor samo z nekaj stavki navrže, kako zelo so pomembne. Misel nadaljuje nekoliko kasneje:

"Samo takrat, ko človek verjame v to, kar je zunaj njegovega dosega - to so sanje - človeštvo naredi te korake naprej, ki mu pomagajo, da verjame sam vase!"

"Ko si zaljubljen, čas ne sme obstajati. To je ljubezen. Rdeči trenutki življenja so takšni brez ure."

Ljubezen enači z rdečo barvo. Pozitivno in energično.

"Zaljubljen sem in kadar je tako, je najmanj, kar se ti lahko pripeti, da ne moreš spati. Tudi najbolj črna noč postane rdeča. V glavi se ti nagnete tolikšna količina misli, ki bi jih hotel razmisliti vse naenkrat, da se srce ne more umiriti. Čudno pa je tudi, da se ti zdi vse lepo. Vsak dan imaš isto življenje, z istimi stvarmi in istim dolgčasom. Naro se zaljubiš in isto življenje postane veliko in drugačno."

"Vseeno ti je, ker veš, da te stvari minejo. Ljubezen pa ne."

"Ljubezen obnavlja življenje."

Znan motiv, ampak malo jih je, ki so opisali, da je ljubezen tista, ki obnavlja življenje. Sporoča nam, da življenje obstaja, dokler obstajamo mi. Ljubezen pa ga, ko se pojavi, samo spremeni.

"Pomeni, da ko se nam zdi, da ne mislimo na nič, v resnici mislimo na to, kar nam je pri srcu. Ljubezen je neke vrste gravitacijska sila: nevidna in univerzalna, kot je fizikalna sila. Naše srce, naše oči, naše besede nujno, ne da bi se tega zavedali, pristanejo pri tem, kar ljubimo, kot je pri jabolku in gravitaciji."

"Počutim se kot napaka, pravopisna napaka. Dvojna črka, kjer je ni, preteklik, kjer bi moral biti sedanjik. Ena poteza z belilom in izginem, kot vse napake. List ostane bel, čist, in nihče ne vidi bolečine, ki je skrita pod tisto belo plastjo."

Ljubezen in občutke, ki jih doživljamo v njej, lahko enačimo s fiziko in njej sorodnimi pojmi ali pa s poezijo in literaturo. Sporoča, da se vsak najde nekje ... V znanem okolju, ki mu pomaga, da lahko opiše vse, kar doživlja.

"Danes hočem razumeti, ne nekega dne. Danes. Zdaj."

"Kdo ve ali bom pustil kakšno sled. Samo sanje puščajo sled."

"Življenje brez sanj je vrt brez rož, a življenje z neuresničljivimi sanjami je vrt z umetnimi rožami."

Avtor sanje primerja z rožami. Rože so simbol lepote in upanja. Ker izgubijo svoje cvetove, potem pa spet poženejo. Tako je tudi s človekom in sanjami. Izgubi sanje in izgubi cilj. Potem pa najde v sebi tisto nekaj, kar ga vleče naprej, sanja in spet vzcveti. Umetne rože pa so ves čas enake. Nič življenja ni v njih. Torej se morajo tudi naše sanje spreminjati, da nas delajo žive in da ne obtičimo na mestu.

"Sanje morejo imeti neki skrivnostni del: kar je treba še odkriti."

"Prave sanje se gradi preko ovir. Drugače se ne spremenijo v načrte, temveč ostanejo sanje. Razlika med sanjami in načrtom je ravno ta: udarci s palicami ... Sanje niso že narejene, razodevajo se korak za korakom, mogoče celo drugače, kot smo jih sanjali."

Ker če nam je popolnoma vse jasno, potem nas v življenju ne čaka presenečenj ali izzivov in stvar postane dolgočasna.

"... kadar namreč ni ljubezni, se besede končajo."

"Ko je v igri ljubezen, je vse mogoče."

"Njen nasmeh ni rdeč kot vedno, bolj bel je. A ona je srce mojih sanj. Moje sanje so rdeče in jaz moram spremeniti to belino belino nazaj v vijoličnordečo, ki sem jo videl teči iz moje roke. Ni več dvoma. V tem nasmehu je smisel vsega tistega, kar iščem."

Spet čudovita igra barv.

"Jaz iščem svoje sanje. Skrivnost je v tem, da postavljaš prava vprašanja. Prava vprašanja stvarem in osebam, ki so ti pri srcu, nato pa čakaš in poslušaš, kaj ti srce odgovori."

Všečna misel. Srce pozna vse odgovore. Mogoče ne točno tistih, ki nam jih pripoveduje naša pamet, zagotovo pa veliko bolj pravilne, ker ne razmišlja o tem, kako bi bilo, če ... Ve samo, kako čuti in kaj želi. Ne ozira se na posledice.

"A ljubezen je nekaj drugega. Ljubezen ne da miru. Ljubezen je nespečna. Ljubezen je dviganje v moč. Ljubezen je hitra. Ljubezen je jutri. Ljubezen je cunami."

"... saj to je smisel lepega življenja: nekdo, ki te ljubi, tudi ko ti gre slabo."

"... a ljubezen niso valovi, ljubezen je nevihta."

"Ko je najlepša oseba, kar jih poznaš, blizu tebe, se vse, tudi težke stvari, spremenijo. Najprej niso imele smisla. Potem pa postanejo osmišljene."

"Pride dan, ko se pogledaš v ogledalu in si drugačen, kot si pričakoval. Da, ker je ogledalo najbolj kruta oblika resnice. Ne pojaviš se tak, kot si v resnici. Rad bi videl, da bi tvoja podoba ustrezala temu, kar si znotraj, in bi drugi lahko ob pogledu nate takoj spoznali, ali si iskren, velikodušen, prijazen ... Tako pa so vedno potrebne besede ali dejstva. Moraš dokazovati, kdo si. Lepo bi bilo, če bi zadostovalo, da to pokažeš z videzom. Vse bi bilo lažje."

" ... ker sanje ozdravijo katerokoli slabost, katerokoli bolečino. Sanje obarvajo katerokoli belino."

Sanje tolikokrat personalizira. Opisuje jih, kot da so živa stvar. Vzbudi občutek bralcu, da so sanje tista gonilna sila, ki bi morala peljati svet v pravilno smer. Gonilna sila vsakega posameznika in edini ter najbolj realni cilji, ki si jih lahko nekdo zastavi. Kajti dokler si ne predstavljaš cilja in o njem nisi sposoben razmišljati in si ga predstavljati kot kakšen film, v katerem imaš glavno vlogo, si potem res tako zelo želiš izpolniti in živeti tisto?

"Samo kdor sprašuje po podrobnostih, je izkusil, kaj čuti tvoje srce. Podrobnosti. Podrobnosti: način kako zares ljubiš."

Uporaba ponavljanja, da stopnjuje resnico, v katero tako očitno verjame. Če želimo nekoga zares dobro spoznati in ga ljubiti, moramo spraševati po podrobnostih. Vprašanje: "kako si?", tako ne zadostuje več. Ker če želiš vedeti nekaj o človeku, ti samo njegova dejanja ne povedo zadosti. Vprašati ga moraš še ... Zakaj to počne in kako se ob tem počuti ...

"Zdaj moram skrbeti samo za življenje, ker pa je majhno in krhko, ga moram narediti velikega in močnega, polnega in neuničljivega."

"Vsi imamo nekaj, česar se sramujemo. Vsi smo zbežali, Leo. A to nas dela ljudi. Šele takrat, ko imamo na obrazu vtetovirano nekaj, česar se sramujemo, začnemo imeti resničen obraz ..."

Tako lepo opraviči Leov pobeg stran od svoje ljubezni, ker ne prenese pogleda nazaj ... S tem, da pove resnico. Da smo vsi kdaj pa kdaj strahopetci. Da nam je to pač v naravi in da se naše dejanje sodi po tem, ko skušamo dejanje popraviti. Če ga sploh poskušamo.

"Podariti drugim lastno bolečino je najlepše dejanje zaupanja, ki ga lahko narediš."

"Včasih zadostuje beseda nekoga, ki verjame vate, da te spet spravi nazaj v svet."

"Pomembna vprašanja so napisana med vrsticami knjig, ti pa moraš biti sposoben, da jih prebereš."

" ... tiho hodiva vse preostale ure tega dne, z roko v roki, močna, ne vsak od svoje moči, ampak od tiste, ki jo daje drugemu."

Nikoli nismo dovolj močni brez podpore drugih. Lahko bi napisal s preprostimi besedami, avtor pa se odloči, da to bo preprosto resnico napisal s sestavljenim stavkom, ki bo imel še toliko večji učinek na bralca. 

"Ostaneva v tišini, v tišini, ki izvira iz konca pesmi: dvojna tišina, na kvadrat, v kateri odmev besed odzvanja kot uspavanka, ki je uspavala nekoristne skrbi in vzbudila to, kar je vredno."

Zopet uporablja kratke ponovitve in stopnjevanje, da poudari sporočilo.

"Vsak jezik ima drugačen način gledanja. Eskimi, na primer, imajo petnajst besed za "sneg"; na podlagi temperature, barve, trdnosti, medtem ko je zame sneg sneg in konec, potem dodaš pridevnik, da veš, če se lahko po njem pelješ z bordom. Eskimi v belini, ki jo vidim jaz, vidijo petnajst različnih vrst beline."

"Ljudje so malo podobni zvezdam: mogoče res svetijo daleč, toda svetijo, in imajo vedno kaj zanimivega za pripovedovati ... a potreben je čas, včasih veliko časa, da zgodbe pridejo do našega srca, kot svetloba do oči. Poleg tega pa je treba zgodbe tudi znati pripovedovati."

Primerjave ljudi z zvezdami so tako zelo znane. Avtor pa je našel čisto posebno primerjavo med nami. V času, ko človek in svetloba zvezde pride k nam, do nas. Zvezde mnogokrat že umrejo, preden jih mi vidimo na nebu. In včasih nas človek že zapusti, ko dovolimo srcu razumeti sporočilo, ki nam ga je pripovedoval.

" ... Ljubiti je glagol, ne samostalnik. To ni enkrat za vselej odločena stvar, ampak se razvija, raste, se vzpenja, pada, se pogreza, kot reke, skrite v srcu zemlje, ki pa se vendar nikoli ne ustavijo v svojem teku proti morju. Včasih pustijo zemljo suho, a spodaj, v nepoznanih jamah, tečejo, potem se včasih spet dvignejo in pridejo na dan ter vse naredijo plodno."

Ljubezen se da opisati tudi z geografskimi pojmi. Še en dokaz v knjigi, da je ljubezen mogoče najti v vsaki izmed ved.

"Mislimo, da je ljubezen v krizi, nasprotno pa ravno ljubezen zahteva od nas, da zrastemo ... Kot pri luni: vidiš samo en krajec, toda luna je vedno cela, s svojimi oceani in s svojimi vrhovi, samo počakati moraš, da zraste, da ji svetloba počasi razsvetli skrito površino ... Za to pa je potreben čas."

"Življenje pa je edina stvar, ki se ne moti, če imaš ti srce, pogum, da ga sprejmeš."

Pozitivnih stvari je res kar veliko. Nekateri odseki romana so tako zelo lepo opisani in dobro orisani s pomočjo nenavadnih primerjav in barv. Žal pa vso to lepoto avtor pokvari s povsem drugim stilom pisanja.

"Enkrat sem gledal dokumentarec o levih; iz grmovja je stopil samec z velikansko grivo in zaslišal se je globok glas, ki je rekel: "Kralj goščave nosi svojo krono." Takšni so moji lasje: svobodni in veličastni.

Kako ugodno je, če imaš pričesko kot lev. Kako ugodno je, ker si jih ni treba nikoli počesati in si lahko predstavljaš, kako svobodno rastejo navzgor, kit bi bili misli, ki se ti rojevajo v glavi ..."

Po mojem mnenju se preveč posveča Leotovim lasem. In bralec bi pričakoval, da bodo imeli kakšno posebno vlogo v zgodbi. Tako pa je to edino mesto, kjer so omenjeni. In na hitro navrže, da bi si jih bil za Beatrice pripravljen odrezati.
Če si je vzel toliko časa za njihov opis, bi morali imeti še kakšno vlogo v zgodbi. Mogoče bi si jih lahko obril kot v znak solidarnosti do Beatricine izgube.

"Silvia je ena izmed tistih, s katerimi se lahko pogovarjaš o vsem. Imam jo zelo rad in jo pogosto objamem. Ampak to storim, ker je zadovoljna ona, jaz pa tudi. Vendar ni moj tip dekleta. Sicer je na mestu: z njo se lahko pogovarjaš o vsem in te posluša in ti zna svetovati."

Dvakrat pove, da se je s Silvio mogoče pogovarjati o vsem. Verjamem, da je to želel poudariti. Da je to tisto, kar mu je všeč na Silvii, vendar ne dovolj, da bi bil zaljubljen v njo. To mu očitno ni tako zelo pomembno pri punci, je pa pomemben faktor pri prijateljih. Je pa to ponavljanje zgolj ponavljanje. Ne tisto ponavljanje, ko bi kaj poudaril in bi to imelo afekt na bralca, ampak deluje, kot da je to zapisal dvakrat, ker mu je zmanjkalo idej.

"Saj ne morem rešiti sveta. Za to je zadolžen Spiderman."

"Ne vem ali je moj oče postal Albus Dumbledore ali doktor House."

Vse te omembe junakov, ki jih mladi poznamo, mi delujejo, kot da nas želi z njimi prisiliti, da nam bo zgodba všeč. Govori: "Vem, kaj imate radi in s tem se vam bom približal."

"V resnici me zanima. Rad bi vedel, zakaj nekdo sanja, da bi postal luzer, in se potem celo loti uresničevanja teh sanj. Poleg tega pa je celo videti zadovoljen."

"Profesorji nimajo pravega življenja zunaj šole. Zunaj šole ne obstajajo."

"Grščina je šolska zelenjava. Grenka in koristna samo, da ti pospeši prebavo, da se podelaš na dan spraševanja."

"Otroci profesorjev so vedno skrivnost, ker nikoli ne veš, ali imajo profesorji normalne otroke: od jutra do večera jih učijo! To mora biti katastrofa."

"Takoj za divanom v domači dnevni sobi se med najbolj udobne stvari, ki jih poznam, uvršča nevednost."

"Prfoksi so kot udavi, navijejo se okoli tebe, ko si raztresen, potem počakajo, da spustiš zrak, in te stisnejo, pri vsakem izdihu pa stisnejo še bolj, dokler ne moreš več razširiti prsnega koša in umreš zaradi zadušitve."

Vidi se popolno nespoštovanje poklica profesorja (ki sem si ga do pred nekaj časa tako zelo želela ...), jezikov, kot je grščina, do šolskega sistema in znanja ter splošne razgledanosti.

"Mami je hodila na klasično gimnazijo. Ati je hodil na klasično gimnazijo. Babica je poosebljena klasična gimnazija. Samo naš pes ni hodil tja."

Malo neuspeli poskus, da bi bil smešen.

"Kdo ve, zakaj ljudje kupujejo pse? Mogoče zato, da dajejo delo Filipinkam, ki jih vodijo scat. Park je poln Filipink in psov. Če pa nimaš Filipinke, sem jaz tisti, ki se mora brigati za to."

Diskriminacija do Filipink, ki so očitno zanj dobre samo za to, da sprehajajo pse. Zelo vzgojno in primerno za mladinsko književnost!

"Z motorko sva gotovo razžagala na koščke vsaj petnajst policajev."

Sicer samo v igrici, ampak vseeno se bere dosti kruto.

"Pa pismo zakaj obstaja bolezen. kot je ta, ki naredi kri belo."

"Pismo, kakšno vezo ima smrt, ko imaš pred sabo kokakolo v Meku."

Nadomestilo kletvic s "pismo" je tako ... Neprimerno smešno. Če želi Lea predstaviti kot fanta, ki rad preklinja, bi lahko zapisal kakšno bolj mastno kletvico, ki bi imela verjetno boljši učinek kot ceneno nadomestilo. S kokakoli v "Meku" pa se spet želi samo umetno približati mlademu bralcu.

(Samopopravek: tudi v Krive so zvezde se uporablja te vrste nadomestilo ... Ampak tam me ni zmotilo ...)

"Že nekaj dni imam cimra. Obilnejši gospod. Ogromen. Mestni slon."

Žali ljudi, ki imajo močnejšo postavo in jih primerja s sloni ...

"Nekakšen gromozanski cheese burger z marmornato ploščo v sredini."

Zopet se skuša umetno približati s stvarjo, ki res ne morem najti pomena. Marmornata plošča v sredini? Samo jaz ne vidim sporočila?

"V tej komediji igramo isto vlogo, na koncu nas bodo vse poklali."

Mogoče bi se lahko izrazil bolj prijazno. Spet je to zelo znana resnica. Da bomo iz tega življenja odšli vsi. Mrtvi. Tako ali drugače, zaradi tega ali onega razloga. Ampak zagotovo bi lahko našel lepše besede, da bi sporočil to.

"Zgubljam čas s pisanjem mojih NPS na mobilniku. Resnica pa j, da je T9 pametnejši od mene. T9 lahko razmišlja s petinsedemdeset tisoč besedami, jaz pa samo s tisoč. Pa še res je. Koliko besed jaz ne poznam, mi ne pridejo na misel. To so besede, ki jih ne poznam, pa mi jih priporoči T9. Ne vem ali se "kovček" v rodilniku piše z "e-jem" ali brez njega, T9 pa ve."

Res je, da funkcija T9 včasih olajša in pohitri pisanje. Toda, če nam samodejno zapiše besede in jih zamenja s povsem drugimi, kot smo jih imeli v mislih ... In mobilnik in sporočila uporabljamo s tem namenom, kot jih uporablja Leo ... Potem sporočilo na koncu ni naše. Je produkt stroja. Torej ni več avtorjeva umetnina.

"Ko ne znaš odgovoriti na neko vprašanje, obstaja ena sama rešitev: Wikipedija."

No, jaz se jih spomnim vsekakor še več. Bolj točnih, kot je Wikipedija, kjer lahko članke piše vsak, ki ima 5 minut prostega časa. Kaj pa knjige? Enciklopedije, ki so pravi vir znanja?

Dovolj je bilo citatov. Tako dobrih kot slabih. Avtor bi vsekakor lahko ustvaril veliko večjo mojstrovino, veliko bolj čustveno, če bi se držal sloga, ki sem ga izpostavila v pozitivnih straneh knjige. Tako pa ves občutek in čarovnijo, ki jo ustvari, potem uniči z novodobnimi stvarmi, nadomestki kletvic in golimi in grdimi besedami.

Tematika bolezni, s katero se je že vsak soočil. Tako, da je ljubil in imel rad nekoga, ki ga je prizadela ali pa jo je prebolel sam.

Tudi knjiga Krive so zvezde govori o njej. Ampak med njima je veliko svetlobnih let razlike. Zakaj?

Prvič zato, ker Green ne menjuje svojega sloga pisanja. Ves čas uporablja miren tok pripovedi, poln lepih metafor in kdaj golih opisov bolezni. Ampak tudi z golimi opisi ustvari razpoloženje in pri bralcu neprisiljeno povzroči čustvene pretrese. Ko je zgodba vesela, se veseliš z glavnima junakoma, ko je žalostna, te pripravi do joka. Ko je smešna, se smeješ. Pri Greenu se res počutiš, kot da si eden izmed glavnih junakov.

To je tisto, kar D'Avenii ni uspelo. Ne pritegne tako, kot pritegne Green. Zdi se, da je (po mojem mnenju ravno zaradi menjav slogov) nekako distanciran od dogajanja.

Drugič pa zato, ker na Krive so zvezde predstavi globoko ljubezen, ki je ne more ovirati prav nič. Hazel in Gus se podpirata ves čas. Med kemoterapijami držita drug drugega za roke. Sta drug ob drugem, ko eden izmed njiju bruha. Ves čas si dokazujeta ljubezen in si stojita ob strani.

V knjigi Bela kot mleko, rdeča kot kri pa Leo pobegne, ko zagleda Beatrice nebogljeno v postelji, brez njenih čudoviti rdečih las. Začne se spraševati, če je to res tista oseba, ki mu je bila tako zelo všeč. Na začetku izrazi željo, da bi ga Beatrice sprejela točno takšnega, kot je, ker se v zvezah ne smemo pretiravati. Potem pa on nje ne sprejme. Ja, saj si potem premisli in jo podpira, se druži z njo ... Ampak to je ena izmed razlik, ki prevaga tehnico na stran knjige Krive so zvezde.

Tretja stvar, ki se mi zdi, da je ključna pri izbiri boljše knjige, je ta, da ko odložiš knjigo Krive so zvezde, v tebi ostane občutek, da obstaja čista ljubezen, ki traja vse do konca življenja. Tako mogočna, da je ni moč nadomestiti. In v današnjem svetu, v katerem se borimo z družbenimi normami, ki se spreminjajo in v časih, ko nikomur življenje več ne teče kot po maslu ... Je to tisto, kar mladi potrebujemo. Ne samo mladi. Tudi starejši, ki so bili kdaj razočarani v ljubezni. Vera v to Ljubezen.

Pri knjigi Bela kot mleko rdeča kot kri, pa si po koncu branja rečeš: "Aha. Pride čas, ko spremeniš svoje sanje. V njih vpleteš nove ljudi. Stare pa zavržeš na pokopališču spominov."

Ampak to je tako zelo daleč od sporočila, ki nam ga želi predati avtor z nekaterimi čudovitimi odseki. O tem, kako zelo pomembne so sanje. Kako jim moramo slediti. Konča pa tako, kot da niso pomembne. Ker si lahko v vsakem trenutku najdemo novo ljubezen in ustvarimo nov scenarij sanj.

****

Pravzaprav bi morala nekako podobno narediti za Krive so zvezde. Da ne bi izpadla preveč pristranska. Sem nekje na polovici knjige. Branje je vsekakor težje kot prvič. Ker vem, da je konec takšen, kot je. In se niti ne morem toliko veseliti, kot sem se prvič. 

Do zdaj imam cel kup fotografij pozitivnih stvari in niti ene negativne. Sem pristranska ... In ne morem drugače.

The end.