Cilji ...

V življenju pride čas, ko se kot kakšen Eugenij Onjegin predam svetobolju. Sveta itak ni mogoče spremeniti in je zato najbolje, da ga samo sprejmem takšnega, kot je. Prej, kot sprejmem realno sliko, prej bom srečna in nikjer ne bo čutiti tiste res bedne praznine, ki je ne znam pripisati ničemur specifično.

In potem pride tisti bum, skupaj z določenimi dogodki in ljudmi, ko ugotovim, da je svetobolje najbolj strahopetna stvar, ki jo bom kadarkoli naredila v življenju. Ko mi postane jasno, da s tem, ko se niti ne potrudim, da bi kaj spremenila, izvajam kriminal sama nad seboj. Da se potem sploh nimam nobene pravice pritoževati nad stanjem.

Logična posledica tega je, da si postavim določene cilje. Ne bi zdaj o tem, kako sem že šla čez takšna obdobja, pa me je spet prijela misel, da je itak vseeno in sem cilje pustila nekje tam za seboj. Ker je nepomembno. Pomembna je točka, na kateri stojim v tem trenutku.

Z ... uh, toliko cilji, da jih je pravzaprav težko prešteti. In sploh nimam težav s strahom, da mi ne bi uspelo ali kaj podobnega. Ne, res jih nimam. Imam pa tokrat drugo težavo.

Če si nekaj stvari nekako približno želiš ... Kateremu cilju dati prioriteto?

Najverjetneje tistemu, ki bo nekako posredno omogočil vse ostale. Ampak jih bo res? In kaj če ... Me določeni dogodki prehitijo?

In kako počakati na to, da pride čas za vstop na dvigalo proti prvemu cilju?

Veliko preveč imam vprašanj in veliko premalo odgovorov (in pogovora) in ugotavljam, da je čas, ko ne čakaš na nič in na nikogar res veliko srečnejši.