Zgodilo se je pred tremi leti..

Vem, še strokovnjaki se ne strinjajo povsem, rezultat česa so naše sanje. Učbeniki psihologije učijo, da so sanje posledica naše podzavesti. Le to pa sestavljajo naše neuresničene želje, strahovi, travme, skratka stvari, ki so preboleče za nas in jih zato raje potlačimo..

****

Glede na to definicijo me to, kar včasih sanjam – tisto, česar se seveda zjutraj še zmeraj spomnim - velikokrat preseneti, včasih prestraši. 

Ravno pred nekaj dnevi sem sanjala nekaj kar me je… Pri polni zavesti lahko rečem, da tega v resničnem življenju ne bi rada več doživela.. Človeka ne prebavljam več.. Vse od tistega obiska pred tremi leti.. Od takrat ne želim več govoriti (güčati, kak bi pravli v Prekmurju) z njim. In ko vidim, da je na cesti ali na vrtu, raje ostanem v hiši in počakam, da se zrak sčisti.

Ko sem bila mlajša, sem velikokrat, ko sem se doma dolgočasila, odšla po vasi.. Na obiske k našim sosedom. Hodila sem v dve hiši na levo in v dve na desno.. Povsod sem se imela lepo, povsod so me bili veseli, ampak leva stran mi je bila nekako vedno ljubša.

V drugi hiši na levi je živel brat moje stare mame, "Vujec", h kateremu je velikokrat prišla njegova vnukinja, ki je približno mojih let. To je bilo nekaj, ker drugače ni bilo v naši okolici nobenih otrok, tako da sem lahko pozabila na igro z otroci, medtem ko ni bilo nje in njenega brata.

In na tej levi strani stoji tudi hiša tega soseda, o katerem pišem danes.

Vsi pravijo, da je dober človek. Stara mama mi je letos rekla: "Boukšega soseda si nemrem želeti. Zlata je vrejden!".
Vsakič, ko so ga naši potrebovali in ni bil v službi, je priskočil na pomoč. Pri nas je pobiral krompir, koruzo, metal težke bale na podstrešje, sredi noči peljal staro mamo v Rakičan v bolnico, ko se ni počutila dobro..
Vedno je dobre volje in zbija šale, do vseh je prijazen..
Ima lično urejeno hišo (odkar mu je umrl oče, živi v njej sam), kuhinja se vedno sveti od čistoče, zelenico pred hišo kosi vsaj enkrat tedensko, kuha si kosila in vsi pravijo, da je njegova hrana zelo okusna..
Ima super službo v Avstriji (to potegne za seboj veliko plačo), dober avto..

Zveni kot ženitveni oglas, ki bi naletel na veliko odzivov s strani žensk. Nekaj takšnega namreč iščejo samske ženske v "srednjih" letih. Moškega, starega 40 let, ki je lep na pogled in ima vse zgoraj napisane vrline.

Verjetno nikoli ne zmanjka žensk, ki bi se zanimale zanj. Tako vsaj pravijo tisti, ki se družijo z njim in njegove sodelavke iz prejšnje službe. Kolikokrat ga je katera izmed njih poskušala zapeljati... Ampak vsi poskusi so bili neuspešni.
Pravijo, da je nekoč imel punco, vendar veza ni trajala dolgo. Nihče ne ve, zakaj sta se razšla (kar je za tako mali kraj, kot so Rogaševci čudno, celo misteriozno).

Ne manjka pa tudi tistih, ki si, zaradi vsega tega, postavljajo vprašanja: "Kako to da je ta sosed še vedno samski? Ali ga ženske ne zanimajo?"

Med modrovalci, ki se vedno znova zanimajo za tuja življenja, je zagotovo kakšen (o, zagotovo je, ker sem imela "čast" govoriti vsaj z nekom), ki je na to "uganko" odvrnil samo: "Ga ženske pač ne zanimajo. Mogoče je pa gej?"

Nisem tukaj, da bi sodila o njem... O tem kakšen človek je, še najmanj pa o tem kakšna je njegova spolna usmerjenost. Ampak homoseksualec zagotovo ni! Ker če bi bil.. No, potem se jaz takrat ne bi znašla v tako nelagodni situaciji...

****

Botra je pekla rejtaše in je želela, da bi jih poskusil tudi on (menjava hrane med našo in njegovo hišo menda ni nič nenavadnega). Časa, da bi se oglasila pri njemu in jih dostavila sama, pa ni imela. Stara mama pa se je točno tisto popoldne slabo počutila.
Zato je botra rejtaše zavila v folijo, mi jih potisnila v roke in rekla, da naj grem jaz malo na obisk, ker se moram tako ali tako še posloviti (naslednje jutro sem namreč odhajala domov).

Šla sem in začetek obiska je bil popolnoma vsakdanji, normalen. Usedla sem se za mizo, on nama je skuhal kapučino (kje so časi, ko se nam še ni bilo potrebno nacejati s kavo za normalno delovanje=P), pogovarjala sva se o čisto vsakdanjih stvareh (opozarjam, da pogovori o čisto vsakdanjih stvareh v mestu niso enake pogovorom o čisto vsakdanjih stvareh v tako mali vasi)..

Ko je postregel, se je za mizo usedel tudi on. Imel je prižgano televizijo in na sporedu je bila ravno neka nogometna tekma. Tu pa tam je kateri izmed naju vrgel "uč" na ekran in pokomentiral igro.

Čez nekaj časa se je vstal, odšel do hladilnika in ven vzel rdeče vino. Na mizo je dal svečana kozarca. Kljub mojemu upiranju, da ne bom pila, je vztrajal tako dolgo, da sem na koncu popustila in spila kar sem imela nalito.

Pogovor pa je stekel v čisto nepričakovano smer... Začel me je spraševati, če že imam fanta. Na moj odgovor, da ga še nimam, je odvrnil: " To je pa čudno, ko pa si tako privlačna mlada dama!". Sledilo je vprašanje, če nikoli ne hrepenim po moškem, po dotiku, po masaži... Pa sem rekla, da itak, ampak da bo za vse prišel pravi čas.

Ponudil je, da bi me on zmasiral. Zavrnila sem ponudbo, on pa se je kljub temu vstal in šel proti meni.
Kljub dokaj mladim letom in neizkušenosti sem se zavedala, da se, če ostanem še kak trenutek dlje, vse skupaj ne bo dobro končalo. Začela me je grabiti panika, njegove roke pa so se že dotikale mojih ram in se počasi prestavljale proti prsim. 

"Emm.. Jutri odhajam, veš. Spakirati si še morem stvari, pa na breg morem po zelenjavo, ki jo želim nesti domov," sem hitro zdrdrala in se že vstajala. Mislila sem, da bom, ko bom enkrat zunaj hiše, varna. Prišla sem do vhodnih vrat, ki so bila odprta, on pa je prišel za menoj  in rekel: "Daj no, tako pa se ti tudi ne mudi. Imaš še cel dan."

"Ja, ampak grem zelo zgodaj, pa ne bi rada..." sem iskala izgovore, da bi lahko čim prej šla stran. Tik preden sem stopila čez prag, sem začutila njegove roke okoli trebuha. Odločno me je potegnil nazaj, me poljubil na vrat, roke pa so se spet prestavile nekoliko više.

Iztrgala sem se mu iz objema, se postavila na najbolj odkrit in viden del njegovega vrta in se poslovila. Rekla sem, da se vidiva čez kakšno leto, čeprav sem po tihem upala, da mi ga nikoli več ne bo potrebno videti.
Stekla sem po njegovem dovozu, odšla na naš travnik za hišo, ker sem potrebovala čas samo zase.

****

Takrat sem o tem povedala samo štirim osebam. Dva, ki ga ne poznata sta rekla, da bi  morala nujno  povedati botri, ker je situacija resna (še posebej zaradi tega, ker je v tistem času k njemu rada zahajala moja sestrična, ki je bila stara 6 let).

Ampak saj mi tako ali tako nobena ne bi verjela, glede na to kako dobro mnenje imata o njem. Poskusila sem pri stricu (kakšno uro po tem, ko sem prišla domov). Vse kar je rekel je bilo: "To pa ne morem verjeti. Njega ženske ne zanimajo.". Ja, posredno mi je želel povedati, da sem si vse skupaj izmislila. Če mi ni verjel on, kateremu sem lahko do takrat povedala vse.. Kako bi mi verjeli oni dve? 

Verjel mi je sicer sosedov fant (s katerim sva se v tistih časih dobro razumela), ampak mi tudi to ni preveč pomagalo. Bila sva le najstnika, najstniki pa naj bi si velikokrat kaj namislili in napihnili zgodbice.. Proti najini besedi pa bi bila beseda zaupanja vrednega soseda in dobrega prijatelja.

****

Po vsem tem tri leta nisem bila v Rogaševcih.. Zaradi spleta okoliščin. Letos je bilo prvič po tem dogodku. 

Čeprav se takrat ni (na sreeeečo) zgodilo nič hujšega, se mi je človek vseeno zagabil. In res si nočem predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi bil pripravljen iti dalje, jaz pa bi naivno ostala tam! 

Vsak večer, ko je prišel iz službe, mi je botra rekla, naj ga grem pozdravit, pa sem vedno našla izgovor.

****

Torej, zakaj sem pisala o tem? Ker sem pred nekaj časa (po vrnitvi iz Rogašovcev) sanjala, da sem odšla k njemu na obisk. Ne spomnim se več, kaj se je dogajalo. Je moralo biti že v času globljega spanca. In včeraj zvečer (ko ni bilo nič pametnega na televiziji) sem razmišljala o tem, zakaj sem sanjala ravno to..

Najverjetneje zaradi strahu, da bi se vse skupaj ponovilo..