O tem in onem prvič :)...

Dolgo je trajalo, da sem se spravila k pisanju.. V Prekmurju sem si vsak dan prisegla, da bom takoj v sredo napisala kaj na blog, ampak potem sem samo prelagala in prelagala.. 

V sredo ni bilo prave motivacije, v četrtek pa sem že začela z majhno »prenovico«, ki se je v bistvu pokazala za zelo veliko packarijo… Prebarvala sem vhodna vrata in ena notranja.. In ker si seveda nikoli ne podložim papirja pod vrata, potem barva kaplja na tla in lahko ob koncu dneva še vse lepo zribam in počistim.. Je pa trajalo dva dni, ker so vrata potrebovala dva nanosa barve, da sedaj nekako izgledajo..

Moj prvotni plan je bil, da bi si prenovila samo pisalno mizo, ker jo imam že vsaj 3 leta pobarvano na temno zeleno in sem se te barve preprosto naveličala, poleg tega pa so bili na mizi vidni sledovi lepilnega traku, lepila itd.. In skrajni čas je bil, da jo malo olepšam. Trenutno je zunaj na balkonu, kjer se suši po prvem premazu. In čaka na drugega.. Ta barva, ki sem jo tokrat uporabila mi je zelo všeč.. Tako čokoladne barve je =).. No, za naslednja tri leta bo že. Potem pa, kdo ve, ali jo bom še potrebovala..? 

In kaj sem želela povedati medtem, ko sem bila v Prekmurju? 

NEKEGA LEPEGA DNE V PRIHODNOSTI...  

Da si bom nekega dne (ko privarčujem dovolj denarja) definitivno postavila lušno hiško nekje na Goričkem in se preselila v preprosto najlepši del Slovenije!  

Seveda zraven spada tudi velika zelenica okoli hiše.. Pa ogromno rož... Okoli hiše, na vrtu, na oknih. na policah.. In in in... Ogromen vrt zraven hiše, na katerem bom imela svežo zelenjavo.. Na dvorišču se bo sprehajalo veliko mačk in mogoče najde dom tudi kakšna kokoš ali dve (seveda zgolj zaradi domačih jajc, ker drugače ne maram kokoši =D)..

In upam da do takrat Prekmurje ne bo več tako odrinjeno na družbeni rob, ampak da bo država poskrbela za priložnosti, da se bo tudi ta del razvil..

PRISLUHNITI POMENI TUDI DRUGAČE RAZUMETI 

Uh še zmeraj do zdaj sem komaj čakala, da mine tisti predvideni čas, da odidem nazaj domov. No, nisem cele dni ždela nekje in razmišljala o dnevu odhoda.. Bilo je tudi lepo in prijetno.. Ampak spomnim se, da sem vsak dan potrebovala kakšno urico za sebe.. Nekje, kjer me nihče ni mogel najti.. Da sem razmislila in se jokala..

Letos pa je bilo čisto drugače!!! Z mojo botro nisme imeli niti enega prepira (če ne upoštevam zadnjega dne..), niti enkrat nisem slišala očitkov izpred nevemkoliko let nazaj (kar je ponavadi bilo na sporedu vsak dan).. Edina težava, ki se je pojavila v celotnem tednu je bil sosedov fant, za katerega botra in stara mama trdita da mi je všeč in ne vem kaj.. In se je potem vsako uro ena spomnila, da bi lahko načela temo o njem ter o tem kako me je škoda za nekoga takšnega, kot je on.. Čeprav sem vsako uro zatrjevala, da z njim nimam nič in ne nameravam imeti ničesar z njim.. Da sem noro zaljubljena v drugega..  Ampak jima to ni nič povedalo in čez novo urco ali dve se je tema ponovila. 

Verjetno je bilo pametno, da sem na vse kar sta povedali (in sta želeli, da obvelja njun prav) rekla "ja" ali pa preprost "mhm", se z vsem strinjala in dodala kaj, kar se je skladalo z njuno zgodbo.. Prav tako pa nikoli nisem nasedla na provokacije, ampak sem bila modro tiho. Če pa sta vztrajali (predvsem botra ima takšna nagnjenja, da z veseljem provocira), pa sem odvrnila: "No in kaj naj ti pametnega rečem  na to?".. In sem imela ljubi mir!

Takšen mir, da sem z veseljem dopoldan sedela v kuhinji in se pogovarjala z njima.. Ne morem reči, da ju prej nisem spoštovala, ker sem ju.. Ampak mogoče na tako malo "prisiljen" način in samo zaradi nekaterih stvari.. Po tem tednu pa sem se naučila, da ni tako težko spoštovati in imeti rad tudi kar tako.. 

Pred tem tednu sem namreč mislila, da sem nekje zelo pod vsemi ostalimi sestričnami in bratranci.. Zdaj pa sem videla, da v bistvu ni tako slabo in da smo verjetno nekje na isti liniji (seveda je normalno, da ne moreš imeti vseh šest popolnoma enako rad in da ti je nekdo nekoliko ljubši od ostalih...).. In da imata težave samo pri tem kako to pokazati.. 

Presenetile so me tudi izjave v smislu: "Pa kaj a moreš že res oditi? Ne bi bilo super, če bi bila tukaj cel mesec?" in "Ti se kar uči in ko prideš do izobrazbe poskusi najti službo kje tu v bližini pa se lahko kar preseliš sem.." ... 

Nor občutek.. Ampak "ljubezen" do njiju skupaj se še vseeno ne more kosati s tisto do strica.. Lahko rečem, da imam najboljšega strica na svetu! Čisto vedno se postavi na mojo stran in se - tudi če ni nujno - zdere na botro in staro mamo, če vidi, da ni vse v redu.. Vedno me posluša in vedno upošteva moje mnenje.. Zmeraj se zoperstavi drugim, ko se gre za mene in naredi tako kot on misli, da je prav.. In zmeraj ko se vidiva po dolgem času me je iskreno vesel.. In njegovi objemi so vedno nekaj posebnega.. Tako močni, da se počutiš varnega in hkrati tako nežni..