Delčki v mozaiku

Zelo hitro me stvari vržejo iz tira. V zadnjem času so me tako, da sem se slabi volji, strahu in obupu (milo rečeno) upirala z vsemi štirimi, pa nisem bila dovolj močna. Vse skupaj je bilo preprosto močnejše od mene. Tako zelo, da nisem bila zmožna tvoriti normalnih dialogov. No, tvoriti dialogov sploh. Še posebej takšnih, kjer bi morala uporabiti glagol v pretekliku, še manj v prihodnjiku ali pa osebni zaimek jaz. V bistvu karkoli, kar se povezuje s tem zaiimkom. In ko svoje zadnje moči vlagam v to, da se iztrgam iz objema tistega dela moje osebnosti, ki ga resnično ne maram in bi ga najraje z veliko radirko zbrisala iz mene.. Potem s časoma, ko se nad menoj izvrši še kakšen pritisk, postajam vse slabša..  To da ne morem in ne znam reči ne že itak vsi vemo. Niti jaz pa ne poznam odgovora zakaj nisem tega zmožna. Čeprav počasi bi pa že bil čas da to ugotovim in uredim ta del sebe.  Ker moj besednjak še ne pozna te nadvse uporabne besede, ki blagodejno vpliva na n...

In je tukaj.. Voščilnica za staro mamo. Zamislila sem si jo popolnoma drugače, ampak sem malo prepozno ugotovila, da nimam niti enega rdečega papirja več. Potem pa sem preprosto dodala narisano vrtnico in napis Vse najboljše... Pa mi je bila všeč. Metuljček in zlata rožica se meni osebno zdita kičasta, ampak mama je tako dolgo tečnarila, da sem ju prilepila. Iz čistega miru.

Včeraj je bil utrujajoč dan, ampak hkrati je bil poln pozitivne in ustvarjalne energije..  Prvi in najpomembnejši dogodek je bila seveda sveta birma. Ja, dobro sem slišala med devetdnevnicami od kar nekaj birmancev: "Čuj, mene bote pa v nedeljo zadnjič videli v cerkvi!". In čisto resno so mislili. Ampak vseeno pa bo ostalo nekaj drugih. In za tiste se je bilo vredno (po)truditi. Uspešno uporabo darov Sv. Duha v življenju vsem :).. Se pripraviti na birmansko temo in priti v soboto zjutraj v župnišče, čeprav si točno vedel, da ti ni treba pričakovati kaj več kot dva ali tri birmance. Prihajati na devetdnevnico, čeprav niti en dan nisi odnesel ničesar, ker si bil ves čas pozoren na njihove neumnosti med mašo.. Hoditi na pevske vaje in včeraj zapeti program z vsem žarom, čeprav danes komaj govorim.  Veliko čeprav-ov sem uporabila, da. Ni bilo tako rožnato kot v letih, ko sem začela z animatorstvom. Ampak splačalo se je kljub vsemu :)! In tako čudovit občute...

Bil je ocean, skrivnosten, globok in neskončen; poln nenavadno pisanega življenja, mirno čakajoč pogumnega potapljača. Bil je ocean, glasen od valov, butajočih v najin čolniček, nemiren od ptic, ki ustvarjajo rahel vetrič, plesoč v ritmu delfinov, tam nekje v daljavi. Bil je ocean, lesketajoč v soju polnega meseca, kjer ob večerih bi lahko dotaknila zaspanega se sonca in se zjutraj z njim povzpela v nebo. (Meje ni bilo...) A vse kaže, da bila je le luža na sosednji ulici in mrtev ptič ob njej. 

 Ta mesec sem naredila 3 voščilnice. Pri prvi sem bila pošiljatelj jaz, druga pa je narejena po naročilu za prijatelja in bo romala.. Neznano kam :).. Voščilnice za mojo birmansko botro pa nisem uspela slikat, ker sem jo na hitro zalepila in poslala... meni je všeč :).. tako pisana.. sem se pa dolgo mučila z izrezovanjem vseh srčkov... Ta mi je že nekoliko manj všeč.. Je pa motiv izbral prijatelj sam.. in na začetku sem močno dvomila, da mi bo uspelo narisati morsko deklico, ki bo vredna tega poimenovanja.. ampak tukaj je in sploh ni izpadla tako slabo, kot bi lahko :)! Me pa v naslednjih dneh čaka še.. voščilnica za mojo staro mamo.. razmišljam in razmišljam, ampak ideje od nikoder.

... v naša življenja.. ... nepričakovano :)! Med čisto navadnim večernim sprehodom nenadoma naletiš na bivšo sošolko (iz osnovne šole) in z njo spregovoriš nekaj besed. Pogovor se konča z besedami: "No, potem pa se kaj slišime.." .  Ugotoviš seveda, da nimaš njene številke, ker jo je med tem že zamenjala. Za nekaj časa obupaš in si rečeš: "Jo bom vprašala, ko se naslednjič vidime.." . Ker tega naslednjič kar nekaj časa ni, se potrudiš in na Facebooku klikneš osebo, za katero predvidevaš, da ima številko. Dobiš jo in pošlješ sms.  Spet drugič skušaš čimprej priti, ves jezen, domov, ker te je "znanka" vrgla iz postelje, zato da si se na drug konec Celja sprehodil pogledat, zakaj tiskalnik ne tiska.. In naletiš na bivšo prijateljico. No, osebo s katero si v osnovnošolskih časih (pa potem v začetku srednje šole) hodil malo okrog, nedoraslo komentiral svet okoli sebe, skadil kdaj kakšnega.. Spregovoriš tudi z njo nekaj besed, razpoloženje se ti ...

Danes je tako... Kivast dan :)... Mama se je po dooooolgem času spomnila, da bi mi lahko privoščila malce kivija. No, kar veliko kivija. Samo zame :)..  Ker se obe dobro spomnime dni mojega otroštva, ko nisem jedla nobenega drugega sadja razen kivija.  (Hmmm.. se je moja zdajšnja ljubezen do zelene barve kazala že tako zgodaj..?) Kje so tisti časi, ko si v slaščičarni Zvezda še dobil sladoled z okusom kivija? Ne, tudi nobenega drugega sladoleda nisem jedla. In sladoledar v Zvezdi je točno vedel, kaj mi mora dati, brez da bi mu karkoli rekla. Če pa mu ga je zmanjkalo, sem se pa obrnila in nisem hotla sladoleda sploh.  Dokler nismo prišli domov in sem ga kradla. Malo pri mami (ki je običajno jedla čokoladnega) , malo pa pri atiju (ki je jedel samo vanilijevega) . Ampak res čisto malo, ker nista bila tako okusna kot kivijev :)...