Grozni del mene...

Zelo hitro me stvari vržejo iz tira. V zadnjem času so me tako, da sem se slabi volji, strahu in obupu (milo rečeno) upirala z vsemi štirimi, pa nisem bila dovolj močna. Vse skupaj je bilo preprosto močnejše od mene. Tako zelo, da nisem bila zmožna tvoriti normalnih dialogov. No, tvoriti dialogov sploh. Še posebej takšnih, kjer bi morala uporabiti glagol v pretekliku, še manj v prihodnjiku ali pa osebni zaimek jaz. V bistvu karkoli, kar se povezuje s tem zaiimkom.

In ko svoje zadnje moči vlagam v to, da se iztrgam iz objema tistega dela moje osebnosti, ki ga resnično ne maram in bi ga najraje z veliko radirko zbrisala iz mene.. Potem s časoma, ko se nad menoj izvrši še kakšen pritisk, postajam vse slabša.. 

To da ne morem in ne znam reči ne že itak vsi vemo. Niti jaz pa ne poznam odgovora zakaj nisem tega zmožna. Čeprav počasi bi pa že bil čas da to ugotovim in uredim ta del sebe. 

Ker moj besednjak še ne pozna te nadvse uporabne besede, ki blagodejno vpliva na našo psiho (ali  pa jo še dodatno uniči, ker se potem sprašujem, če nisem  naredila gromooozanske napake, ker sem jo izrekla), velikokrat padem v situacije, ki jim nisem kos. Pa ne zato, ker ne znam pomagati, ko vidim da nekdo pomoč potrebuje, ker je sam samcat. Ampak zato, ker mi gre izredno na živce, da ljudje v pripovedovanju naredijo situacijo tako resno, da sem popolnoma presrana zraven - dokler ne vidim, da situacija seveda niti ni tako slaba. Ker me oseba potem izkoristi in mi kar tako malo odvzame še dve dodatni uri.. Še posebej pa zato, ker niti malo ni hvaležna zato, da sem bila tam z njo in čakala.. Da sem z njo preživela 6 ur in medtem v čakalnici poslušala, kako me je (ne vem, mogoče misleč, da ne slišim) oblatila kar eni ženski, ki je tam sedela. 

Bila sem baje tečna in razdražena in ves čas na telefonu (pa sem ga takrat prvič prijela v roke). Sprašujem se, kdo ne bi bil.. Če se mu je oseba tako grdo zlagala, ga spravila v paniko, kot je mene. Me nadrla, kot človek nadere svojega psa, ker mu je razgrizel blazino, medtem ko ga ni bilo doma, ker sem poklicala zdravnika na dom. 

Aja no in tukaj pride tudi del, ko potem jaz izpadem kot največji bedak, ker moram klicati zdravnika nazaj in mu razložiti, da z osebo ni tako zelo slabo, kot sem prvič opisala. 

Vse to bi preživela z jezikom za zobmi, če ne bi bila predhodno že tako razdražena.. Bi. Vem, da bi. Ker sem potrpežljiv človek. Veliko preveč potrpežljiv. Še posebej kadar so v igri starejši ljudje.. 

Tako pa je v sili razmer nehote iz mene udarila še tista slaba stran z zelo dolgim jezikom. Ki bi lahko bil še daljši.. Tisti, ki so se z mano že resno sprli vedo, da se zna zelo podaljšati. Pa sem povedala, kar sem morala. Skupaj s tistim, da imam tudi svoje življenje in da sem žal počasi že zmenjena za naprej. Ker sem res bila. 

Dejansko mi je vseeno, da bo zdaj celotno Celje (banka Celje, trafika, slaščičarna Zvezda in člani cerkve Jezusa Kristusa poslednjih dni v prvih vrstah) vedelo kako slab človek sem. Pa ne tako v realni oceni moje slabosti in dobrote, temveč tako, da bom izpadla kot največji gnoj v našem preljubem mestecu, ki ni vreden, da se kdo potrudi in ga vsaj preloži tja, kamor spada.. Na njivo, v organske odpadke ali kamorkoli ljudje že spravljajo iztrebke, ki se znajdejo v Celju. 

Resno mi dol visi. Ker mi je glavno, da sama vem kakšna sem v resnici. Pa to, da mi tisti, ki mi v življenju dosti pomenijo (pa tisti ki mi malo manj, pa so vendar velikokrat del mojega življenja), verjamejo.. Mi povedo, da sem ravnala prav. Da bi marsikdo obupal pred mano. Na dosti bolj krut način. Ja, to je tisto kar me rešuje tistega groznega občutka, da sem napačno ravnala. Da si zaslužim kakšno zelo veliko kazen. 

Ostale obsojajoče poglede v mestu bom pa že preživela. 

In obsojajoče besede, ker sva se ravno v času mojega "končno se bom postavila zase" monologa znašli.. Na napačnem mestu.. Pred napačno osebo natančneje. Ki je slišala kaj sem rekla, in se brez da bi poznala tudi ostali del, vmešala v vso stvar in me nadrla kako sem lahko postala tako kruta. Do uboge stare gospe, ki ni nič kriva. 

Prav privoščim ji kakšen dan z gospo, ki ni nič kriva. Ki je nadvse vljudna, hvaležna in nikomur ne bi rekla nič slabega, še manj pa kogarkoli "šimfala".. 

Še dobro, da se mi je takrat ventil, ki iz mene spušča slabe stvari zaprl. Če bi ostal odprt, bi nazijala še njo. Pred vsemi tam. Ker ji to, da je moja bivša sošolka iz osnovne šole, ki me drugače niti pozdraviti ne zna, po mojem mnenju popolnoma odvzame pravico, da se vmešava v nekaj, kar ne pozna. 

Ampak takšni smo ljudje, kajne?

Kakorkoli.. Da končam v malo bolj veselem tonu.. Mislim, da je dež končno ponehal in da je čas za sonce.. Tisto prijetno.. Ki ni ne prevroče ne preveč skrito.. Tisto, zaradi katerega si najbolj srečen človek na svetu ;)..