Luč na koncu tunela..

Ne, danes definitivno ni moj dan. Če se spomnite moje primerjave življenja z vrtiljakom pred nekaj časa, se trenutno nahajam nekje tam čisto na dnu. 

Zmedena sem [tako zelo, da mi je uspelo naliti sok v šalico s kavo.. tako da imam sedaj nekakšno mešanico med kavo in sokom...], ne vidim luči in toliko vprašajev mi visi (pa tudi utripa) nad glavo... Skušam urediti misli v neko smiselno celoto - ne zato, da bi jih objavila, ampak zato da bi razčistila pri sebi. Da bi mi bilo lažje. Pa se ne znajdem. Preveč vsega se je spet zvrnilo na mene. 

Tolaži me misel na to, da sem se do sedaj vedno znova zbrala in živela naprej.. Navkljub strahovom. Ti žal postajajo vedno resničnejši. 

Definitivno tudi noč ni bila prijetna. Okoli polnoči me je zbudil telefon in potem nisem mogla zaspati.. Za 4 ure sem se spravila brat. In ko so se mi oči res močno zapirale, sem odšla nazaj v posteljo in uspela zaspati. 

Najlažje je pobegniti v drugo zgodbo. V kateri nimaš ti glavne vloge.. Najlažje.. Se pa zavedam da ni najpametneje.. Ampak rabila sem odklop od sebe in svojih misli. 

In danes sem tako potrebovala pogovor z nekom.. Ki me pozna, ki me nikoli ne obsoja in ki mi pove kar si misli.. Brez ovinkov. Pa vendar ne na način, da bi mi ukazoval.. 

Prijalo je spregovoriti o vsem. Slišati mnenje in  skrite delčke zgodbe, ki se je odvijala pred leti in je nisem poznala podrobno..  

Da mi je sedaj nekoliko laže.. Še vedno pa sem zmedena.. 

Sprašujem se.. Kdaj..

In najtežje je, ko ne dobiš odgovora [že drugi dan]...