O tem in onem...

-> Ena stvar, ki jo tako zelo sovražim, je definitivno ta, da me na vsake toliko preljubi Gmail izpiše iz vseh možnih aplikacij, ki jih uporabljam - tudi na mobitelu. 

Zato, da preverijo, če sem res tista ki sem pred 9 meseci zamenjala geslo. Ali pa zato, ker se jim zdi čudno, da imam toliko časa eno in isto geslo?! - Ja, imam ga že dolgo. Iz preprostega razloga, ker je tako čisto netipično za mene in je prvo, ki sem si ga dejansko zapomnila. Pri prejšnjih sem mimogrede pozabila po kakšnem tednu neuporabe in sem potem panična iskala možnost, da sem si ga spet spremenila. Uspešno - za en teden, potem pa sem ponovila postopek. 

Je pa dejstvo, da je predolgo, da bi ga vedno znova vpisovala kamorkoli. Preveč sem lena zato. Kako dobro, da si računalnik in telefon zapomnita gesla, da mi ga ni treba vsakič vpisovati. Razen ko se spomnijo kakšnega varnostnega preverjanja..

-> Tako lep je spet občutek popolnega zaupanja in veselja, po dolgem tednu s popolnoma drugimi občutji. In prva prespana noč po toliko časa - neprecenljivo :)!

Ed Sheeran

-> Včeraj smo imeli prvo sveto obhajilo. Po pogovorih, ki smo jih imeli animatorji po pogostitvi, sem res vesela, da sem ga preživela na koru. Ker bi v nasprotnem primeru imela v kakem trenutku mogoče malo predolg jezik. 

Razumem, da gre otrok samo enkrat k prvemu obhajilu in da je lepo oblečen in... kaj še vem kaj vse... ampak vsakega njegovega premika pa res ni treba slikati in se zato riniti pred animatorje, ki so tam zaradi njihovih otrok in zato, da bo obhajilo potekalo tako kot mora. In ni treba stati na delu krstnega prostora, da imaš boljši kot za slikanje. Ni potrebe, da skačeš na oltar medtem ko hodijo otroci k obhajilu. Sploh pa ne vidim potrebe, da otroka navdušeno slikaš med tem, ko se prehranjuje (ampak to je že malo manj moteče kot teženje med samo mašo...). 

Zakaj pa imamo najetega uradnega fotografa in snemalca? Zato da vsak dobi slike in DVD - ki je mimogrede profesionalnejši od tistega, ki ga uspe kdorkoli naredit s svojo kamero. Je pa res, da v glavni vlogi ni ravno njihov otrok. 

Po tej logiki mi res ni jasno, kako smo preživeli mi, ki imamo za spomin na obhajilo samo tri slike.

Ja, definitivno je super, da nisem bila dol v tisti množici. No, dobro je tudi, da ne bom v množici na birmi - razen v času, ko se bomo skušali nekateri prebit iz kora v glavno ladjo (kako dobro, da imamo za to dejanje na voljo celotno škofovo pridigo :P!) in potem nazaj. Da pospremimo svoje birmance k zadnjemu dejanju veroučnih let :)! [Obljubim, da se bom trudila bit nasmejana, se nežno prerivati in morebitne nesramne opazke preprosto preslišati..]

Poslušaj :)  Tale pesem z včerajšnjega programa mi je pa res lepa. :)! [Zakaj je niso peli takrat pred leti, ko smo mi stali pred opatom v belih oblekcah?]

Očki: Tebi pojem moj otrok,
pesem srečnega očeta.
Danes sklenjenih sem rok
spremil te na novo pot.
Ko te gledam pred oltarjem,
srce ponosno zadrhti,
vem, moje žitno polje zdaj zori.

Mamice: Moje malo sončece,
kar v naročje bi te skrila.
Jezus naj varuje te,
zdaj sprejemaš ga v srce.
Ko te gledam pred oltarjem,
neizmerno srečna sem -
glej, Jezusu predajam te v objem.

Jezus danes je postal
tvoj prijatelj nov,
to zavezo spremlja naj
še moj blagoslov.