Lep dan je bil :)...

Včeraj je bil utrujajoč dan, ampak hkrati je bil poln pozitivne in ustvarjalne energije.. 

Prvi in najpomembnejši dogodek je bila seveda sveta birma. Ja, dobro sem slišala med devetdnevnicami od kar nekaj birmancev: "Čuj, mene bote pa v nedeljo zadnjič videli v cerkvi!". In čisto resno so mislili. Ampak vseeno pa bo ostalo nekaj drugih. In za tiste se je bilo vredno (po)truditi.

Uspešno uporabo darov Sv. Duha v življenju vsem :)..

Se pripraviti na birmansko temo in priti v soboto zjutraj v župnišče, čeprav si točno vedel, da ti ni treba pričakovati kaj več kot dva ali tri birmance. Prihajati na devetdnevnico, čeprav niti en dan nisi odnesel ničesar, ker si bil ves čas pozoren na njihove neumnosti med mašo.. Hoditi na pevske vaje in včeraj zapeti program z vsem žarom, čeprav danes komaj govorim. 

Veliko čeprav-ov sem uporabila, da. Ni bilo tako rožnato kot v letih, ko sem začela z animatorstvom. Ampak splačalo se je kljub vsemu :)!

In tako čudovit občutek je bil, ko smo animatorji skupaj s skupinami odhajali k birmi.. In je bila naša skupina animatorjev edina popolnoma nespremenjena - takšna kot na začetku leta. Štirje smo začeli in vsi štirje vztrajali do zadnjega trenutka.

Popoldan pa mi je uspelo napisati program za poletno varstvo. V soboto, med kartanjem, sem kar naenkrat dobila idejo, kaj če bi otrokom krst predstavila skozi zgodbico? Na mini listek sem si napisala osnutek zgodbe, ki se je povezoval z dnevno dejavnostjo in delavnico. Včeraj pa sem se usedla za računalnik in natipkala vse skupaj. Jaz sem zadovoljna s svojim izdelkom (ja, samovšečno, vem =P) in zdaj samo držim pesti, da bo všeč tudi “vodstvu”. 

In zvečer še šmarnice.. Po devetih dneh so bile končno tisto, kar sem pričakovala od njih. Sprostitev, polnjenje energije.. In veliko sem odnesla od pridige, čeprav je bila večinoma namenjena otrokom. 

Spat pa sem šla zadovoljna kot že dolgo ne :).