Človek je včasih sreče gospodar...

Sedela sem pri kolegici in čakala... da si vzame čas za moje nohte...  in na mizi sem opazila knjigo, ki jo je pri njej pozabila soseda.. sicer je izgledala nekoliko stara, ampak naslov je bil pa zanimiv... Se bo izkazal moj pravi jaz? Preletela sem jo in si slikala par zanimivih misli, ki so me nagovorile..

"Človek je včasih sreče gospodar: ne ker so zvezde krive, dragi Brut,  po lastni krivdi..." (Julij Cezar)

To je tako preprosta misel.. Ki se jo v večini vsi zavedamo.. A žal le takrat, ko nekdo drug naredi kaj narobe.. Ko pa sami kaj pokvarimo, pa takoj okrvimo Boga, zvezde, usodo in ne vem kaj vse še...

"Nadvse pa to: sam sebi bodi zvest

 in iz tega sledi kot dnevu noč

da drugemu ne boš nikdar nezvest."

Laert

Najprej moramo biti zvesti sami sebi, da smo lahko zvesti ostalim. Od nas pa to zahteva, da imamo pospravljeno podstrešje.. Da odrasemo do tiste mere, ko smo prepričani, kaj želimo v življenju, čemu bomo dajali prednost. Sami sebi pa moramo tudi priznati kakšna oseba smo. Priznati si moramo tudi slabe strani, kajti le tako bomo lahko delali na svojo osebnosti in postajali boljši.

Vedno ko se poskušamo odpreti, ne glede kako brezbrižne se delamo, smo globoko v sebi prestrašeni...

...Potrebujemo nekoga, ki nam bo zagotovil,  da ni nič narobe,kdorkoli in kjerkoli že smo. 

To da se nekomu popolnoma odpremo zahteva od nas res veliko poguma.. Nekje pa je treba začeti.. Lahko smo velikokrat razočarani in prizadeti.. Ampak pot nas prej ali slej pripelje do osebe s katero lahko delimo vse in ona z  nami. 

Toda  ljubezen očitno deluje le v prid tistih, ki izberejo manj izhojeno pot in tvegajo popolno čustveno odkritost. 

Sama si niti ne predstavljam odnosa brez popolne čustvene odkritosti.. Ali ni v primeru, da v odnosu tega ni, bolje biti sam?

Ko je zadovoljstvo, sreča in varnost drugega zate tako resnična kot tvoja lastna, tedaj človeka resnično ljubiš. Harry Stack Sullivan  

Pa še kako močno drži :)!

Včasih že bežen dotik lahko nekaj pove, je lahko izraz topline, ki je besede ne morejo izraziti.

Vedno znova se spominjam tistega prvega objema.. Ki je razbil strahove in potrdil tisto, kar besede niso mogle.. 

Včasih za centimeter in včasih za več kilometrov, toda v najgloblji resnici drugega človeka nas vedno čaka presenečenje!

Kolikokrat bi si morala to misel priklicati v misli, ko spoznavam novega človeka.. Morda zunanjost in prvi vtis nista najboljša.. A skozi prehojeno razdaljo lahko vsak preseneti. Samo priložnost mora dobiti. 

Človeška bitja, podobno kot rastline, rastejo v zemlji sprejemanja, ne v ozračju odklanjanja. 

Kako lažje in lepše je vse, ko si  prepričan, da te nekdo v popolnosti sprejema.

Kako nespameten sem, ko se pretvarjam, da poznam vso resnico, ko dejansko poznam le en sam delček.

Tisto, ko razmišljamo tako omejeno, da se nam zdi da je,  kar smo mi videli,  kako smo mi stvar doživeli, enoznačna resnica in da bi morali tudi ostali udeleženci videti in čutiti enako. 

Moramo imeti možnost, da mislimo z lastno glavo in se sami odločamo. To seveda pomeni, da bomo včasih razmišljali napačno in se slabo odločali. "Motiti se je človeško..." Poskusi in napake pišejo zgodbo človeškega življenja. In tako odraščamo. 

Ravno zaradi tega mi ni žal (skoraj) nobene napake, ki se je zgodila v preteklosti, ker sem se napačno odločala, kaj napačnega rekla.. Ker brez tega danes ne bi stala na točno tem mestu.. Razmišljala bi manj odraslo in kdo ve koliko nepotrebih napak bi še naredila v tem primeru. Ne trdim, da jih ne bom več počela. Kajti celo življenje je namenjeno temu, da se učimo.. čeprav na napakah.. sem pa prepričana, da stvari ne bom počela tako brez premisleka..