Delčki v mozaiku

Ob petih zjutraj sem se nazadnje zbudila zadnji dan vztrajanja študentskega življenja v Mariboru. No, samo da je bilo takrat zbujanje vsaj kakšno uro bolj zgodaj. Ali pa je bilo nazadnje takrat, ko sva s soanimatorko imeli mesec hoje ob najbolj nenormalnih urah. Ker se nama je pač ljubilo. Zdaj se mi bolj, kot opazovanje sončnega vzhoda, ljubi zjutraj spat. Človek se mora vsaj nekoliko naspati, čeprav mi tudi danes po borih treh urah spanja ne manjka nič. Zaenkrat no. Verjetno se bo stanje tega spremenilo čez kakšno urico, dve ali tri. Dejstvo je, da bi zdajle lahko spala, če bi želela. Ker pazim dva speča otroka. Spita, ker smo takorekoč še itak sredi noči. Ampak tale hoja po mrzlih ulicah Celja, kjer sem se izmikala jutranjim tekačem, me je (ups, pa se je zbudil prvi junak, čeprav sem sedela za kuhinjsko mizo tiho kot miš) toliko zbudila, da zdajle ne bi mogla zaspati niti na tekmovanju v spanju za veliko vsoto denarja. Ah, spanje ... Ta večna tema, ki mi trenutno ni n...

Ulegla sem se poleg računalnika. Moj prvi plan je bil sicer, da grem spat, ker je spanje trenutno stvar, ki se na seznamu primanjkljajev uvršča na drugo mesto. Je pa tako, da kadar imam čas za nekaj, tega nekaj zagotovo ne bom naredila. In ta nekaj je najpogosteje spanje. Prvih 10 minut ležanja v postelji sem se pritoževala nad obiski, ki so prišli ravno, ko sem jaz na veliko zehala. In ko sta odšla, sem bila že ravno toliko zbujena, da ... No, spala zdajle vsekakor ne bom. In najverjetneje ne bi zaspala niti prej, tudi če obiskov ne bi bilo. Niti ne znam odgovoriti na vprašanje, kdaj bom izvedla to žlahtno in zaželeno dejanje.  Dejstvo je, da zadnje čase (beri zadnji teden ali dva) ne delam popolnoma nič. Nič . Sem morala ponoviti, da poudarim ta nič v teh trenutkih. Dobro no, nekajkrat sem šla na sprehod. Pa verjetno ne bi, če prijateljica ne bi bila vztrajna. Pa mojstru sem tu in tam podala kakšno orodje. Ker vsega pač ne more sam. Tu pa se seznam narejenih stvari konča. S...

Danes sem zelo decembrsko razpoložena. Itak imamo bedno, mrzlo vreme in se oblačimo v dolge rokave. Zakaj potem ne bi imeli še snega in prazničnega vzdušja. Tako, da bi bila vsaj kakšna korist od vremena. December bi imela. Točno ta trenutek (seveda se popolnoma zavedam, da zvenim tečna kot petletni otrok) . Postavila bi smrečico v kotu sobe z utripajočimi lučkami (čeprav v resnici nisem njihov pristaš in jih že nekaj let ni bilo na moji smreki) ... Pa šla bi na večerni sprehod po Celju, polnem lučk (še v City Center bi se zaljubila, z vsemi okrasi, ki jih premore v svoji notranjosti in na svoji fasadi) . Zdajle bi se mi "zvezdno nebo" nad našo ulico zdelo najbolj romantična stvar na celem svetu.  Toži se mi po stojnicah z domačimi (in malo manj domačimi) dobrotami in kuhanim vinom, od katerih tako omamno diši. Še v glasbi, ki po navadi prihaja iz njihovih zvočnikov, bi uživala. Prostovoljno bi desetkrat zaporedoma slišala Jelenčka Rudolfa v izvedbi Saše Lendero, če ...

Dejstvo je, da bi rada nekaj napisala. Pa sem spet v obdobju, ko iščem in iščem besede pa jih ne najdem. Ko napišem enega ali dva stavka, pa ju zbrišem, ker se mi zdita popolnoma brez vezna. Čeprav najverjetneje nista. In bi bila dobra za obdržati kak spomin ali dva (ravno sem se zavedla, da sem tri od štirih povedi začela z veznikom in sem zgrožena nad seboj) . Ampak seveda še kar naprej poskušam spraviti skupaj ... nekaj ...  Bil je to teden sprememb in spoznanj. Lepih in manj lepih. Spoznala sem - pa to niti ne prvič (ampak za določene stvari potrebujem 164283 dokazov, da jim končno verjamem) - da volk res menja samo dlako, koža pa ostane ista do konca življenja. Ne glede na to, kako se nekdo trudi biti "prisiljeno prijazen", prej ali slej udari iz njega stara zloba. In ne glede na to, kako lahko je spregledati napake nekaterih, se začarani krog spodtikovanj, žalitev in pozabe mora nekje končati. Zaenkrat sem ponosna na to, da sem uspela napisati končno piko in upa...

Learn from yesterday, live for today, hope for tomorrow. The important thing is not to stop questioning . One lives in the hope of becoming a memory . Keep love in your heart. A life without it is like a sunless garden when the flowers are dead. you and me:**<3 Trust is the first step to love. Promise me you will never go away. Promise me you will always stay <3 <3 <3 LJUBIM TE <3 <3 <3

Vir slike Malo sem pozna za tovrstno objavo, ampak konec koncev šteje namen, kajne :)?  Tisti, ki večkrat pokukate sem, ste najbrž že ugotovili, da se je blog malo (ali pa konkretno) spremenil. URL naslov se je podaljšal še za eno ime ... naslov je dobil novi podnaslov ... ozadje in tema sta prešla iz kričečo roza v pomirjujočo zeleno (ampak okej, temo sem tako ali tako velikokrat zamenjala, ker sem se jih hitro naveličala) ...  Pred nekaj dnevi sem naredila velik korak v sebi, ki se kaže tudi tukaj. Primož je prišel na idejo, da bi tudi on odprl blog, ker kdaj pa kdaj tudi njega zasrbijo prsti. Prvotna ideja je bila samo, da bi bila najina bloga nekako povezana.  Nekako pač. Sem iskala možnosti, da bi bila povezana čim manj, ker je tale blog čisto moja stvar, ki mi je v treh letih olajšala marsikatero uro, kamor sem izlivala jezo, razočaranje in srečo. Čisto preveč moj je bil, da bi nanj spustila še koga.  Pa sva mu naredila enega preko mojega ...

Počasi in vztrajno obupujem nad pojmom "prijateljstvo". Mogoče, da pričakujem preveč, zagotovo pa sem prerasla fazo, ko so prijatelji dovolj že samo za zabavo. Za sprostit misli, pozabiti na težave in (neuspešno) odganjanje samote. Saj mora biti tudi to v odnosih, zagotovo. Ampak jaz sem se ob tem začela počutiti osamljeno. Kakorkoli... Želela sem nakladati še naslednjih 6361 vrstic o prijateljstvu, pa ne bom.  Dejstvo današnjega dne je, da se večino časa počutim osamljeno, čeprav kdaj resnično nimam razloga za to. Velikokrat pa izdano in pohojeno in...  Ah, še sreča, da sem v vsej tej množici "navideznih" našla osebo, ki zna biti tudi prijatelj v čisto vseh možnih situacijah :)!