Delčki v mozaiku

Zvečer, ko sem ležala v postelji, sem razmišljala, da je sova, ki sem jo včeraj narisala v bistvu bolj skovir. Perje, ki mu delno zakriva oči, je po mojem mnenju krivo, da zgleda bolj on, kot pa ona. Osnovna ideja je bila, da včerajšnja slika ostane sama. Potem pa sem danes zjutraj (sredi noči, bi rekla), bila pri sveti maši. Na nedeljo, praznik Svete družine. Nekoliko zaradi tega in zaradi razmišljanja o družini, je nastala naslednja slika ...  

Že dolgo časa me navdušujejo sove. S potiskom sov imam (skoraj) vse. Pižamo, torbico, denarnico,... V nastajanju sta še peresnica in toaletna torbica. Imam verižico s sovo - čeprav jo hranim in zapestnico s sovo ...  Če v kateri izmed trgovin vidim snežno kroglo s sovo, ne morem oditi, ne da bi postala lastnica krogle. Po omari imam polepljene risbe sov ... Škatlo polno takšnih in drugačnih okraskov sov, ki se tu in tam znajdejo na kakšni voščilnici, ki jo odpošljem ...   Danes pa sem se opogumila in eno naslikala z akrilnimi barvami. Namenjena je za darilo nekomu, ki sem ga uspela prepričati, da so sove najlepše živali na svetu :).  

Ravno sem končala s postavljanjem novoletne smrečice - prisiljeno. Zato je tudi okrašena nekako tako - prisiljeno. Bunkice so nametane brez nekega zaporedja ali smisla za estetiko. Uporabila sem kar vse, ki sem jih našla v kovčku, kjer so spravljeni okraski. Da se mami ne bi zdela premalo polna. Ker želi kičasto, naj ima kičasto.

Pa je spet tukaj - december, no in kmalu bo zgodovina. Zdi se mi, kot da se med lanskim decembrom in letošnjim decembrom ni zgodilo nič. Da sem zaspala na Silvestrovo in se zbudila točno prvega decembra. V bistvu imam vsako leto točno tak občutek, ker se decembra dogaja ogromno stvari, med letom pa je nekoliko "zatišja". Čeprav ga v bistvu ni - samo dogodki se ne zvrstijo vsi v kratkem času, pa se zdi, da jih je manj.   V resnici pa se je med prejšnjim in letošnjim decembrom zgodilo ogroooooomno stvari, ki mi bodo ostale v spominu.

 Vir slike Na moji knjižni polici je ležala skoraj eno leto. Večinoma nedotaknjena. Dobila sem jo v dar lanskega decembra, s prilepljenim pomanjšanim potrdilom o najvišjem povprečju.   Poskusila sem jo prebrati. Dvakrat. Pa me prve strani niso tako pritegnile, da bi prebrala še vse ostale do konca. Pred dvema dnevoma pa, ko je bila  želja po branju močna, doma pa nobene knjige, sem stisnila zobe in se prebila čez tistih nekaj "brezveznih" strani ...

Vir slike: Pinterest Avtor: Christian Schloe   Če ti glava govori eno, srce pa nekaj drugega ... Zmeraj poslušaj srce! ... Zdaj pa dobro razmisli, kaj ti govori glava, kaj pa srce. Ibro - Ena žlahtna štorja  

Kaj me je pa tokrat najbolj pritegnilo?   Najprej napis na platnici: "Ta roman me je spomnil, kako je biti mlad in zaljubljen v knjigo." - John Green. Seveda takrat, ko sem ugledala privlačno platnico, knjiga še ni bila v knjižnicah. Če bi bila, bi si jo še tisti trenutek rezervirala. Tako pa še dobro, da sem zanjo povedala Filipu, ki si jo je priskrbel takoj, ko je prišla na knjižne police in mi jo včeraj prinesel na dom. Jaz sem nanjo medtem namreč pozabila.   Že včeraj bi jo prebrala, če ne bi zvečer imela še drugih obveznosti. Dolgo že nisem večera preživela ob dobri knjigi. Z željo, da jo preberem, še predno bom tako zaspana, da ne bom več sposobna razlikovati črk med seboj. V bistvu že zelo dolgo nisem sedela s knjigo v roki ... Preprosto ne najdem časa, ali pa se mi ne ljubi, ko bi imela čas zanje.   In je padla odločitev, da danes preživim dan v postelji, s knjigo. Ki je veliko obetala. Danes na srečo nisem imela drugih obveznosti (naloge so že napi...