Kresnice so me navdušile :)

To, da sem navdušena nad Ferijem Lainščkom že tako veste, ane?

Spodnji del objave (Nekoč se bom vrnil) sem imela tukaj v osnutikih že kar dolgo časa, ampak ni bilo tistega pravega trenutka, da bi jo objavila. Njegove pesmi niso navadne, tako da tudi razlogi ne morejo biti ravno navadni. In Nekoč se bom vrnil je ena izmed mojih najljubših :)..

No, ne vem če je današnji ravno nekaj posebnega, ampak pesmica bo definitivno dopolnila objavo.

Zjutraj, ko sem se vpisala na Facebook sem med prvimi objavami ujela povezavo do nove pesmi Saše Lendero (ja, nad njo sem bila včasih zelo navdušena in prav spomnim se še tistega Miklavževega jutra, ko sem dobila njen čisto prvi CD :D, ampak od takrat je že daleč, na Facebooku pa ji še zmeraj sledim. Ne more škoditi.), ki jo je tako dolgo uglaševala.. Pa sem iz radovednosti kliknila in poslušala.. O tem, kako pesem sploh ne paše na njen glas in kako sploh sploh sploh ne paše na glas Miša Kontreca, sploh ne bom izgubljala besed.. Ampak  besedilo.. To mi je bilo pa v trenutku zelo všeč! In veste kaj? Ko sem spodaj pogleda opis... Sem videla, da je besedilo delo Ferija.. In zdaj pesem poslušam že desetič..

KRESNICE

Ti veš kje te čakam, ko dan spet mineva
in bele nad poljem ležijo meglice.
Podoba še tvoja v spominu sameva
in misel potuje tja preko ravnice.

Nebo je neskončno in duša, ki upa, globoka kot reka.
Sledi še dišijo in čez so mostovi za pot do človeka.

Med rože in trave tu veter le dobre prinaša novice.
Res svetle so zvezde in včasih do jutra letijo kresnice.
Še v sanjah te vidim, ko greš mi naproti
in senca se tvoja spet k moji privija.

Želim si, da prideš kdaj zopet po poti,
ki nima križišča in vstran ne zavija.

*********************************** 

Nekoč se bom vrnil

Nekoč se bom vrnil, kot vrne se vsak,

po mnogih bom bitkah že stari vojak.

Brez upov bom hodil in novih želja,

nihče ne bo vedel, kje bil sem doma.

Točaj mi bo stregel, ki bo še otrok,

peljala neznana bo ulica v krog.

Zaspalo bo mesto, ki moje več ni,

le v sanjah iskal bom še stare poti.

Srečal bom starko, ki mimo bo šla,

prisluhnil bom glasbi, ki gre do srca.

Spomin me bo ganil in čudni nemir,

velika bo luna in pel bo skovir.

Ljubezen umrla je tukaj nekoč,

ni več se vrnilo, kar vzela je noč.

Dišale so trave in mak je cvetel,

le s tabo do reke nihče ni več šel.

                                                        (Feri Lainšček)