Pisma, pisma, pisma...

Zadnje nekaj dni sem namenila pospravljanju... Nekaj stvari sem vrgla stran, nekaj še uporabnih sem podarila tistim, ki te stvari potrebujejo. Pred pospravljanjem sem imela dve polni škatli stvari, ki sem jih zbirala.. Da jih bom imela za spomin. Pa še nekaj manjših škatel je ležalo okoli.

Zdaj pa so ostale samo tri. Tiste v katerih kupiš čevlje.

V eni imam spravljene vse listke, ki smo si jih pisale sošolke še v osnovni šoli. Pa liste, ki smo jih popisale v srednji šoli. -> Za majhne punčke majhni listki, za velike veliki =P. Ne, je pa res, da nas v srednji ni več skrbelo, da bi profeosrji videli, da ne sledimo pouku, v osnovni pa smo se še bale..

V ostalih dveh pa so spravljena pisma. Ena je namenjena tistim, ki so že zelo stara (no, napisana so bila v 9. razredu, nekaj pa tudi v 1. letniku), ko sem si dopisovala z dvema super puncama. Potem pa smo se začele "resno" učiti in časa za naše dopisovanje ni bilo več.

Druga škatla pa je namenjena pismom, ki so bila napisana v tem letu. Zopet od dveh dopisovalcev.. Denisova so bila vedno tako dolga in lepo okrašena (kar sploh ne bi pričakoval od moškega dopisovalca).. In njegovih sem se vedno veselila. Ker sem vedela, da se je za pismo potrudil in v njih zlil del sebe. Odpisala sem takoj, ko sem prebrala njegovo.. Vzela sem si čas, ne glede na to, kaj sem imela za narediti. Tista druga pa.. Ne vem, nikoli nisem odpisala z veseljem. Za vsako ko sem odpisovala, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se spravila skupaj.. Ker so tako.. Kratka in neosebna.

Pisma pa niso namenjena temu, da so neosebna.  Ker pismo napišeš takrat, ko imaš čas in imaš nekaj za povedati. Ko bi rad dal nekaj iz sebe, pa ne moreš drugače kot tako, da spraviš na papir. Papir namreč prenese vse (no, internetni blogi tudi =P). In super občutek je, ko lahko to, kar si napisal pošlješ. Prejemniku, za katerega veš, da bo vse skrbno prebral in ti povedal svoje mnenje o čem. Pa še eno dobro lastnost imajo pisma.. Prebereš jih lahko znova in znova.

Ravno zaradi tega hranim samo pisma tistih, ki so mi nekaj pomenili in s katerimi sem si rada dopisovala. Poleg teh treh (pisma te zdajšnje dopisovalke bodo tudi počasi romala v smeti, ali pa peč) sem jih imela še cel kup. Ampak nihče ni znal napisati takšnega pisma kot ti trije. Takšnega, ki ga rad prebereš, ko si malo nostalgičen..

Ampak dobrega dopisovalca je v današnjih časih tako težko najti..