Delčki v mozaiku

Čas...spremenljivka na katero nimamo žal nobenega vpliva(kaj bi dal,da bi lahko vplival na zaporedje določenih dogodkov,in tiste slabe naredil,da pač nebi obstajali) Čas...fizikalna količina,ob kateri šele začutiš relativnost prostora-časa(dobri trenutki oddidejo tako hitro,a slabi...tako dolgo vztrajajo ob tebi...) Čas...fizikalni konstrukt,pri katerem pretekla dejanja imajo za posledico prihodnjost(Tako sem vesel,da sem naredil nekaj tako pogumnega pred časom...brez tega nebi bilo več vsaj moje prihodnosti ne). Čas...ki je tako minljiv,a v povezavi z zelo posebno osebo tako neskončen in hkrati tako lep(:<3 Čas..nekaj najlepšega kar se bo zgodilo kmalu...JAZ in TI združena v prostoru in ČASU <3 <3 <3 Dodaj napis SAMO ZA TEBE DRAGA MOJA NAJDRAŽJA*<3 Z NAJVEČJO LJUBEZNIJO

Obožujem jesen. Tudi letošnjo, čeprav niti ni toliko jesen, kot so bile tiste v mojem otroštvu (kakorkoli se zdaj sliši, kot da sem stara že najmanj 50 let) . .. Manjka mi listje. Ker bi z največjim veseljem (otroško) zagazila v največji kup listja, ki bi ga videla na sprehodu ob Savinji. Zelo rada bi poslušala kako mi pod nogami šumi suho listje. Opazovala bi liste, ki bi se pred mojimi očmi počasi pozibavali proti tlom. Občudovala bi barve, ki so jesen delale čudovito. Ker obožujem vse od rdeče, tja preko oranžne do rumene in malo rjave vmes. Čeprav je čez zeleno ni barve. Pa letos ni (in ne bo) ničesar od tega. Večino listja je popadalo z drevja že v poletnem času (ki, glej ga zlomka, niti ni bilo tako poletno) . Brez da bi pod nogami prijetno šelestelo, ker je bilo večino časa tako ali tako mokro. Vse kar je ostalo na drevju pa je brezbravno (no, saj vem, da ni čisto brez barv, vendar takšni obledelo rjavi barvi ne morem reči barva listja) , ne duha ne sluha o intenzivni...

Letos ob obletnici nastanka bloga nisem ničesar zapisala (28. avgusta je bila) . Malo zato, ker se mi ni dalo, malo pa zato, ker sem želela prekiniti ustaljeni ritem, ki sem ga imela ob obletnicah do zdaj - seznami odlomkov preteklega leta, ki so mi najbolj všeč in ki sem jih ob tej priložnosti lahko še dodatno pokomentirala. Ni se mi niti zdelo, da sem sposobna narediti kaj takega.  Nekateri spomini, zapisani tukaj, so preprosto predaleč v preteklosti, da bi se jih spominjala, nekateri pa so preblizu in preveč boleči (ne glede na to, da bi šlo v bistvu za pregled samo enega leta) . Tako pač je s spomini. Nekateri ostanejo za zmeraj preblizu, ne glede na to, koliko let mine medtem; nekateri za zmeraj predaleč, čeprav so šele od včeraj; od nekaterih pa se s časom oddaljujemo.  Ker se danes spet spopadam s problemom, kako preživeti še en dan večnosti (razumi, kdor more) , ker sem želela nekaj napisati, pa pojma nisem imela kaj (pisanje mi je še zmeraj kot nekakšno zdra...

Ob petih zjutraj sem se nazadnje zbudila zadnji dan vztrajanja študentskega življenja v Mariboru. No, samo da je bilo takrat zbujanje vsaj kakšno uro bolj zgodaj. Ali pa je bilo nazadnje takrat, ko sva s soanimatorko imeli mesec hoje ob najbolj nenormalnih urah. Ker se nama je pač ljubilo. Zdaj se mi bolj, kot opazovanje sončnega vzhoda, ljubi zjutraj spat. Človek se mora vsaj nekoliko naspati, čeprav mi tudi danes po borih treh urah spanja ne manjka nič. Zaenkrat no. Verjetno se bo stanje tega spremenilo čez kakšno urico, dve ali tri. Dejstvo je, da bi zdajle lahko spala, če bi želela. Ker pazim dva speča otroka. Spita, ker smo takorekoč še itak sredi noči. Ampak tale hoja po mrzlih ulicah Celja, kjer sem se izmikala jutranjim tekačem, me je (ups, pa se je zbudil prvi junak, čeprav sem sedela za kuhinjsko mizo tiho kot miš) toliko zbudila, da zdajle ne bi mogla zaspati niti na tekmovanju v spanju za veliko vsoto denarja. Ah, spanje ... Ta večna tema, ki mi trenutno ni n...

Ulegla sem se poleg računalnika. Moj prvi plan je bil sicer, da grem spat, ker je spanje trenutno stvar, ki se na seznamu primanjkljajev uvršča na drugo mesto. Je pa tako, da kadar imam čas za nekaj, tega nekaj zagotovo ne bom naredila. In ta nekaj je najpogosteje spanje. Prvih 10 minut ležanja v postelji sem se pritoževala nad obiski, ki so prišli ravno, ko sem jaz na veliko zehala. In ko sta odšla, sem bila že ravno toliko zbujena, da ... No, spala zdajle vsekakor ne bom. In najverjetneje ne bi zaspala niti prej, tudi če obiskov ne bi bilo. Niti ne znam odgovoriti na vprašanje, kdaj bom izvedla to žlahtno in zaželeno dejanje.  Dejstvo je, da zadnje čase (beri zadnji teden ali dva) ne delam popolnoma nič. Nič . Sem morala ponoviti, da poudarim ta nič v teh trenutkih. Dobro no, nekajkrat sem šla na sprehod. Pa verjetno ne bi, če prijateljica ne bi bila vztrajna. Pa mojstru sem tu in tam podala kakšno orodje. Ker vsega pač ne more sam. Tu pa se seznam narejenih stvari konča. S...

Danes sem zelo decembrsko razpoložena. Itak imamo bedno, mrzlo vreme in se oblačimo v dolge rokave. Zakaj potem ne bi imeli še snega in prazničnega vzdušja. Tako, da bi bila vsaj kakšna korist od vremena. December bi imela. Točno ta trenutek (seveda se popolnoma zavedam, da zvenim tečna kot petletni otrok) . Postavila bi smrečico v kotu sobe z utripajočimi lučkami (čeprav v resnici nisem njihov pristaš in jih že nekaj let ni bilo na moji smreki) ... Pa šla bi na večerni sprehod po Celju, polnem lučk (še v City Center bi se zaljubila, z vsemi okrasi, ki jih premore v svoji notranjosti in na svoji fasadi) . Zdajle bi se mi "zvezdno nebo" nad našo ulico zdelo najbolj romantična stvar na celem svetu.  Toži se mi po stojnicah z domačimi (in malo manj domačimi) dobrotami in kuhanim vinom, od katerih tako omamno diši. Še v glasbi, ki po navadi prihaja iz njihovih zvočnikov, bi uživala. Prostovoljno bi desetkrat zaporedoma slišala Jelenčka Rudolfa v izvedbi Saše Lendero, če ...

Dejstvo je, da bi rada nekaj napisala. Pa sem spet v obdobju, ko iščem in iščem besede pa jih ne najdem. Ko napišem enega ali dva stavka, pa ju zbrišem, ker se mi zdita popolnoma brez vezna. Čeprav najverjetneje nista. In bi bila dobra za obdržati kak spomin ali dva (ravno sem se zavedla, da sem tri od štirih povedi začela z veznikom in sem zgrožena nad seboj) . Ampak seveda še kar naprej poskušam spraviti skupaj ... nekaj ...  Bil je to teden sprememb in spoznanj. Lepih in manj lepih. Spoznala sem - pa to niti ne prvič (ampak za določene stvari potrebujem 164283 dokazov, da jim končno verjamem) - da volk res menja samo dlako, koža pa ostane ista do konca življenja. Ne glede na to, kako se nekdo trudi biti "prisiljeno prijazen", prej ali slej udari iz njega stara zloba. In ne glede na to, kako lahko je spregledati napake nekaterih, se začarani krog spodtikovanj, žalitev in pozabe mora nekje končati. Zaenkrat sem ponosna na to, da sem uspela napisati končno piko in upa...