Malo manj objav - zaradi razočaranja..

Zadnje čase se resno sprašujem, kako daleč si lahko dovolim iti z zapisi na blogu. Vsi zapisi so napisani iskreno - vse je točno tako, kot sem v določenem trenutku mislila ali pa čutila. Saj ne, da bi me bilo česa zapisanega sram ali kaj podobnega. Se pa vseeno vprašam, v kakšne namene vse lahko ljudje, ki berejo blog, te zapise o meni izrabijo. 

Ne skrbi me, da bi me kdo preveč spoznal (predvsem v tistih res osebnih zapisih) in bi to izkoristil. Ne, to me ne skrbi. Ker sem mnenja, da osebe s katero se dobro razumemo in nam je lepo v njeni družbi, nikoli ne moremo spoznati toliko, da v njej ne bi bil še kak skrit delček, ki čaka, da ga v nekem času odkrijemo. Posebej v današnjem času, ko skoraj nimam časa drug za drugega. Ko takrat, ko sicer sedimo z nekom na kavi, v bistvu ne poslušamo zbrano, kaj nam sogovornik pripoveduje. Mogoče zato, ker nas že po naši naravi ne zanima, mogoče zato ker se nam zdi, da smo nekaj takega že itak slišali ali pa mogoče preprosto zato ker nam po mislih divja tisoč in ena misel, ki nikakor ni povezana z osebo.

Da se vrnem na temo. Dolgo me ni skrbelo nič v povezavi z mojim blogom. Vse dokler nisem doživela, da mi je oseba citirala del enega zapisa. Čeprav... Če se pravilno izrazim, se je bolj nočevala iz enega izmed zapisov. In to nekdo tak, od katerega tega nisem pričakovala (sem pa vedela, da je zmožen tega).. Od takrat raje 3x premislim, kaj bom objavila na blogu. 

No, zaradi tega tudi nekoliko manj objav... Namreč, če dolgo premišljujem o ideji, ki se mi plete po glavi, se mi čez čas zdi popolnoma neumna... (Me pa med osnutki čaka kar nekaj začetih zapisov, ki bi jih bilo potrebno končati..)