Sedaj bi moral vsak dihati :)..

Ponovno tukaj - pri slovenski pesmi, ki me je navdušila!
Napisali so ravno pravo pesem za čase, v katerih se je znašla naša ljubka državica. Mislim, da bi vsak moral čutiti nekako tako.

Dolgo že nazaj smo pozabili
kaj pomeni biti bratu - brat
in, da narod cel je, kot družina,
da prijatelji so kot zaklad!

Prav potihem so nam vzeli sanje,
ni jim mar, če ugaša smeh otrok,
namesto žita so razdor sejali,
zase kradli žulje naših rok

TO JE MOJ DOM! TU SEM DOMA!
IN NE DOVOLIM, DA MI GA KDO PRODA!
TU JE MOJ DOM IN TO JE ČAS,
DA, KOT EDEN DVIGNEMO SVOJ GLAS..

Niso razumeli, da krivica nas boli
in niso nam verjeli, da lahko smo eno vsi!
Zdaj jim ne pustimo, da ponos nam zlomijo!
DIHAMO VSI ZA SLOVENIJO!!!

Nekaj dni pred drugim krogom volitev sem po SMS-u dobila vprašanje: "A ti si (še vedno) ponosna na Slovenijo? - Tisti trenutek se mi je zdelo, da pričakuje odgovor v smislu besede ne. A moj odgovor takrat se je odpravil po čisto drugačni poti. Ker pa sem o njem še po tistem razmišljala, se je še malo razvil.

Takrat sem napisala, da sem ponosna na Slovenijo. In v času portestov, ki potekajo po celotni državi, je moj ponos, da sem Slovenka, še za kanček večji!

Slovenski narod se je prebudil in pokazal, da znamo stopiti skupaj. Začeli smo kazati želje, da bi radi živeli bolje, da bi se radi rešili revščine, delali v rednih službah s spodobnimi plačami.. Končno smo izgubili tisti čut, ki se nas je tako dolgo držal in ga je opisoval že Cankar, da smo podrejen narod.

Ponosna sem tudi na dobroto in solidarnost slovenskih ljudi, ki se je izkazalo v času po poplavah, ko so ljudje pomagali drug drugemu, čeprav tudi sami nimajo veliko. Ponosna sem na slovenski optimizem, ki ga še premoremo kljub težkim časom. Na to, da se znamo poveseliti in pozabiti na skrbi.

Poleg dobrih lastnosti ljudi pa sem ponosna tudi na lepoto in raznolikost slovenske pokrajine. Na čut tistih, ko si znali vse to ohraniti in vzdrževati vse do danes (upam pa, da naša generacija ne bo izgubila tega čuta). Našim prednikom gre tudi zahvala za to, da lahko poleg naravnih znamenitosti občuduje tudi cel kup kulturnih znamenitosti.

Ponosna sem na našo zgodovino. Na to, da smo se uspeli ohraniti kot narod, čeprav smo majhni in nas ni veliko. Na tiste, ki so karkoli naredili za naš jezik, državo, kulturo in na koncu za našo samostojnost.
Pozabiti ne smem na cel spekter vrhunske literature (tako v poeziji kot prozi), ki so jo napisali Slovenci, na filme, ki so jih posneli in na slovensko pesem (čeprav je v današnjih časih slovenska beseda v literaturi, filmu in glasbi žal velikokrat prezrta vsaj s strani mladih, ki raje posežejo po tujih stvareh).

Na vse to (in verjetno še na kaj, kar sem pozabila) človek mora biti ponosen, mar ne?

Vse, kar pa se slabega dogaja v teh časih pa je zakrivilo nekaj (raje rečimo večje število) posameznikov, ki razmišljajo in ravnajo drugače. Politiki, ki so vsem na očeh in "strici iz ozadja" (kot se je izrazil bodoči predsednik Pahor), ki jih ne poznamo. No, na ta del Slovenije pa nisem ponosna. A sem prepričana, da lahko kot narod nekaj spremenimo tudi na tem področju! 

In na koncu še odgovor na drugo vprašanje: "Bi kdaj odšla iz države živet drugam?" - Ne bi. Tukaj mi je všeč, tu se počutim domače in tu želim ostati, delati in si ustvariti družino. Še imam upanje v naš boljši jutri, čeprav ga je v teh časih marsikdo izgubil.