Nekoč bomo zbrani za veliko mizo, ko ne bo manjkal nihče

Popolnoma verujem v večno življenje in to, da nas bo po koncu tuzemeljskega življenja pričakal Jezus in bomo lahko zrli Očetu v oči... Prepričana sem v to, da se človek ob smrti reši vseh nadlog, ki so ga pestile, da nikoli več ne čuti bolečine, ne spusti nobene solze žalosti..  

Ampak  po skoraj treh letih še vseeno ne razumem zakaj… Danes na pogrebu starega strica ob meni ni bilo atija.. Kljub temu, da sem najhujše trenutke dala skozi, mi je med pogrebom šinilo, da bi moral biti ati na njegovem pogrebu, ne pa, da je pred tremi leti bil ravno ta stric na atijevem pogrebu. 

In kako prekleto strah me je, da bom v bližnji prihodnosti morala še na kakšen pogreb… Stara mama je zelo slabotna.. Kar popolnoma razumem. Od osmih bratov in sester je ostala še samo ona. Pokopala je sina.. Prav gotovo ji ni lahko. 

Čeprav je vedno bila borka.. Pravzaprav.. So bili tudi njeni bratje in sestre, ki sem jih poznala vedno borci in vedno dobre volje..  In to so uspeli prenesti na svoje sinove in hčere. Priznam, nisem jih dobro poznala, ker sem večino videla, ko sem bila še majhna.. Potem pa nič več, ker tudi ati ni imel toliko stikov z njimi. Je zmeraj rekel, da nima pomena, ker itak ne sliši, kaj mu govorijo. 

Pa da ne zaidem predaleč.. Velika in nekoliko raztreščena je naša družina in prav škoda, da se dobivamo ob samih takih žalostnih dogodkih.. Pa vendar je lepo spet vse videti na kupu. Lepo je objeti strica, ki ga imaš preprosto najraje in videti teto, ki se po groznem raku, ki ga preboleva, spet postavlja na noge.

V svojih lastnostih sem – vsaj tako pravi mama (in tisti, ki poznajo vsaj nekaj članov obeh družin)– veliko bolj podobna atijevi družini kot mamini, na kar sem močno ponosna.. Ker se mi zdi, da so v velikih lastnostih pozitivnejši. Navdušena sem nad tem, da so polni življenjske moči, da jih nobena bolezen ne ustavi zlahka,da so trmasti, da znajo garati in se v vsakem trenutku tudi zabavati.. In na to, da znajo stopiti skupaj, ko je potrebno, tudi če se drugače ne slišijo ravno pogostokrat. 

Mama pa za razliko od mene, ni prav ponosna na to, ker se nikoli ni pretirano razumela z atijevo bližnjo družino. Včasih mi je popolnoma jasno zakaj – ker imajo popolnoma drugačne poglede na svet, ki preprosto niso združljivi. Ravno zato mi je danes navrgla, da sem pobrala vse njihove slabe lastnosti in sem zato takšna, kot sem. 

 "Jaz sem vstajenje

in življenje" govori Gospod, 

"kdor veruje vame,

bo živel,

tudi če umrje.."

Jn 11,25

Nekoč... Nekoč bomo zbrani za veliko mizo, kot smo bili danes. Ampak takrat ne bo manjkal nihče, nikogar ne bomo pogrešali...