Kup papirja iz obdobja osnovne šole, ki nosi zanimive podatke!

Pred časom (natančneje: dan pred potekom prve prijave na fakultete) sem rabila spričevala iz gimnazije in mature.. Za prilogo moji prijavi.. In uspela sem najti tri od štirih, takoj. Spričevala za 4. letnik pa nikjer ni bilo. Z mamo sva tisti dan pregledeli čisto vse, tudi kraje, kjer se naj ne bi nahajalo in ga nobena ne bi nikoli dala tja. Ampak tako za vsak slučaj, je bolje pogledati kot ne. 

Od takrat so me vsi "uradni dokumenti", priznanja, shranjeni testi,... na enem kupu čakali, da jih končno pospravim. Tako in tja, da bom vedela, kje se nahajajo.

Kaj vse sem našla na tem kupu! Najprej največje presenečenje: BRONASTO STEFANOVO PRIZNANJE - priznanje za uspeh na šolskem tekmovanju iz fizike za leto 2007/2008. Lepo prosim! Pozabila sem, da sem se sploh kdaj udeležila kakšnega tekmovanja iz tega predmeta. In tam kaj dosegla.. 

Odpor do fizike sem namreč dobila skoraj isti trenutek, ko sem jo vzljubila.. V 7. razredu na začetku leta (to je bilo naše prvo srečanje s predmetom fizika) se mi je res prikupila.. Pa z veseljem in zanimanjem sem se jo učila.. S sošolcem sva se javila, da bi bila prva vprašana.

Samozavestna sem bila... No prvi dve minuti pred tablo. Dokler nisem na tablo napisala formule za silo. Saj še pomnite; oznaka za silo je velika tiskana črka F. Takrat sem pisala takšen zaokrožen F, ki je bil še vedno velik tiskan f. Za vse, razen za učiteljico fizike. Mislim, da sva se najmanj pet minut vrteli okoli lepopisa in na koncu je ugotovila, da mi ne more priznati formule, ker f vseeno zgleda kot mali tiskani, to pa pomeni, da je celotna formula napačna. Po tem pa me je še naprej malo provocirala. Verjetno ni imela tega namena, a jaz sem takrat vse skupaj tako dojela.

Znanja sem imela ravno toliko kot sošolec, ki je bil vprašan skupaj z menoj.. On je dobil 5, jaz pa komaj 3. Kasneje v letu me je mučila s seminarsko o trenju, ki ji nikoli ni bila všeč. Predstavljati sem jo začela vsaj trikrat, pa me je vedno poslala v klop: "Tole boš pa še malo spremenila. Ne verjamem, da ti to razumeš!". 

Fizike se po teh pripetljajih nikoli več nisem z veseljem učila, v osnovni šoli sem se močno borila, da sem jo imela komaj 3. Vse skupaj je spremenila gimnazija, ko sem ugotovila, da je fizika v bistvu prav zabavna. Do neke mere :)! 

Potem je tukaj še cel kup priznanj za sodelovanje v tem in onem krožku pa tekmovanjih.. No in 6 pohval za učno pomoč (ali nekaj temu podobnega). 4 so iz osnovne šole. 

1. za prijazen odnos do sošolcev (2003)

2. za lep odnos do sošolcev in prizadevno delo v razredu (2004)

3. za skrbno pomomoč (jap, točno tako piše!) v razredni skupnosti (2005)

4. za medsebojno učno pomoč (2007)

Res se ne spomnim, da bi takrat (še posebej na razredni stopnji) imela tak odnos in pomagala vsem po vrsti.. Kvečjemu tu in tam koga odkrito nisem marala.. Pa tepla sem se! Ja, v 4. razredu (ali pa je bilo to v 3.?) sva s sošolcem vsak dan zganjala rituale, da sem domov hodila z modricami. On pa tudi. Ampak manj kot jaz. Je le bil fant. (Najini mami sta se dolgo pogovarjali po telefonu in modrovali kaj storiti, da se bo to nehalo...) Zanimivo je, da sem se kasneje, v višjih razredih, z njim odlično razumela. No tu in tam smo puce v odgovor na kakšno zafrkancijo podelile kar klofute.. (Otroci pač) Vsekakor nisem imela prijaznega in lepega odnosa do sošolcev.. Pomagala sem pa.. No v zadnji triadi z matematko in kemijo.. Nekaj malega.

Dve pa sta iz gimanzije.

1. za učno pomoč v oddelčni skupnosti

2. za učno pomoč v oddelčni skupnosti in prostovoljno socialno delo

[Misli, ki sta napisani pod razlogom prejema so mi tako všeč, da jih preprosto moram prepisati! 

Drevo.

Kako naj se primerjamo z njim?

Ob veji veja, ob listu list, ob cvetu cvet, 

globoko v zemlji korenine,

visoko v vrhu nov poganjek,

bližje nebu, tako kot sem jaz. 

(R. Kerševan)

*

Spal sem in sanjal, da je življenje veselje.

Zbudil sem se in ugotovil, da je življenje dolžnost. 

Delal sem in spoznal, da je dolžnost veselje. 

(R. Tagore)]

Pod obe je podpisana profesor Hernavs; 1. in 2. letnik torej. In največja ironija? Samo v 4. letniku sem dosti več pomagala sošolcem (matematika in podobno), kot v 1. in 2. letniku skupaj (če takrat sploh sem...?). Ampak nova razredničarka temu pač ni posvečala pozornosti. So bile govorice in prepiri dosti bolj zanimivi.. No, na tem področju bi potem lahko podelila kakšna priznanja!

In potem se vprašaš.. Kakšen pomen so imele in kakšnega imajo tovrstne pohvale.. Kup listov so, spravljenih v mapi. Dosti manj vredni so od realnega zavedanja, koliko smo dejansko pomagali in doprinesli k skupnosti. In dosti manj so vredne od odziva sošolcev. Kajti pogled na celotno situacijo s strani razrednikov je dosti bolj ozek, kot med samimi sošolci. 

Na koncu, preden sem vse skupaj pospravila v temni predal za naslednjih nekaj let, pa sem si prebrala še tiste opisne ocene, ki so jih učiteljice pisale namesto ocen v prvi triadi. Tiste, ki naj bi bile objektivne... Pa vsi vemo, da največkrat niso. Sploh s svojim nepopolnim znanjem psihologije in pomanjkanjem časa za natančno opazovanje vsakega otroka posebej. (Ampak to je logična posledica tega, da ti je en otrok pač bolj simpatičen od odstalih, nekdo pa dosti manj od ostalih..)

V prvem razredu sem torej bila mirna (no to sem še danes...) in prizadevna deklica. Rada sem posegala po dodatnih, težjih zaposlitvah (kasneje sem se vedno držala tega, da si nikoli ne nakoplji več, kot zahtevajo od tebe!). Manj natančna pri reševanju matematičnih problemov. Natančno pa sem opazovala in opisovala (ta lastnost mi še danes prav pride..), smiselno dopolnjevala daljše povedi.. Izdelki pri likovni so bili čisti in barvno bogati. Uspešna sem bila pri risanju. In že takrat sem bila samokritična. 

V drugem razredu sem ohranila vestnost in nenatančnost (ta me spremlja še danes, čeprav v veliko manjši meri, medtem ko se je vestnost skozi leta izgubila Bog ve kam..), vzorno sem opravljala domače delo (na prste dveh rok lahko preštejem, vse doma narejene naloge v gimnaziji). Pisala sem zanimiva in domiselna nadaljevanja zgodb (tudi to mi prihaja zelo prav!). Pri likovni sem še vedno rada slikala in risala. In še vedno sem bila kritična do lastnih izdelkov (no, ta lastnost je pa z leti rasla in rasla..).. No, pa žoge sem se bala! 

Takole, zdaj pa mi je zmankalo gradiva :).. Pa tudi da se mi več ne. Preteklost naj kar ostane tam kjer je. Je bilo pa zanimivo vse skupaj pregledati po toliko časa...