Nekaterih stvari ne bi smeli narediti.

Nekaterih stvari preprosto ne bi smeli storiti, jih spregledati ali pa sami sebe prisiliti do laži, da stvari nismo videli (čeprav seveda smo jo..). V tem bi se definitivno morala izuriti! Čimprej...

Izuriti bi se morala v tem, da bi znala ne narediti stvari, za katere že preden jih storim, vem, da se ne bodo dobro končale.. Ne za moja čustva.

Vem. Sama sem kriva. Kriva tega, da naivno srce in trezna glava spet bijeta boj v meni. Sama sem kriva, da ne znam spregledati stvari, ki bi jih morala.

Lahko danes preprosto ne bi pogledala desne strani na Facebooku (ki se je itak pridno skrivala, ker imam tako povečano stran..), ki opozarja na dogodke in na rojstne dneve. Ker brez tega opozorila bi danes živela v prepričanju, da je čisto običajen dan. Tako pa je bila prva stvar, ki sem jo videla ta, da si se na ta dan rodil ti (še zmeraj nisem prepričana ali si zame izpit, kazen ali dar usode [če upoštevamo to, da naj bi vsaka oseba vstopila v naše življenje z enim izmed teh treh razlogov]).

Potem bi se dan prevesil v večer, ne da bi to vedela (z rojstnimi datumi si namreč nisem na ti).. In zvečer, ko bi pogledala če se kaj dogaja preko telefona, mi tega ne bi prikazal. Ker mi nikoli ne. Živela bi mirno naprej.. Da, to bi bila definitivno najboljša rešitev!

Lahko bi preprosto ustavila samo sebe, ko sem kliknila na gumb "piši osebi na zid" in ti ne bi napisala - sicer popolnoma običajnega, preprostega, neposebnega - voščila. Ali pa samo ne bi smela dodati smeška, ki se smeje.. Mogoče bi tudi to bila dovolj dobra rešitev.

Veliko krivde pa je tudi tvoje, veš?

Zakaj nisi mogel na moje voščilo odgovoriti tako kot vsem ostalim, s preprostim: "Hvala"? Ali pa samo "Hvala Simona". Ja, to bi bilo čisto v redu. Tako bi vedela, da si videl, da kdaj pa kdaj še zmeraj pomislim na tebe.. In da si se vsaj potrudil odpisati. Neosebno. Ne, tudi: "Hvala Simonca" ne bi bilo v redu.

Lahko pa bi preprosto spregledal moje voščilo in napisal nič. Ne pa, da dodaš tisto p***leto srce!

Nikoli nisem (in verjetno tudi nikoli ne bom) razumela, zakaj zmeraj narediš (no, saj kriva sem tudi sama, ker včasih izovem) kaj takega, da si želim, da te nikoli ne bi spoznala.. Ali da bi se kot otroka skregala in prekinila stike.. Tako kot so to naredili drugi..

Se res ne zavedaš, kaj nekaj tako "brezpomenskega" naredi v meni? Ali pa to počneš nalašč, ker dobro veš, da imaš tak vpliv name in ti je preprosto všeč občutek moči nad nekom?

Veš kako zelo si želim, da bi bil vsaj enkrat v življenju ISKREN z menoj? Da bi mi povedal kar mi imaš. Naj bo pozitivno ali negativno. Samo da bi bila resnica. Da bi končno vedela, kje natančno sem. In resnično živela naprej (uh, kolikokrat sem napisala ali sama sebi obljubila, da bom živela naprej, da imam vsega zadosti... pa se prej ali slej vrnem na to točko...)