Ob skorajšnjem koncu postnega časa

Ko sem bila prvo leto animatorka, smo se s soanimatorjema v sklopu teme "Post" odločili, da bomo z z birmanci podelili vsak svojo izkušnjo doživljanja posta in velike noči.. Ker sem takrat veliko in rada pisala pesmi, sem napisala tole: 

V tem času globoko premišljujem

in še z večjim veseljem po Svetem pismu potujem.

Misli mi begajo sem in tja,

čeprav srce je čisto, izpraznjeno vsega zla.

Srcu pa mojemu nekaj miru ne da...

 

Gospod, v času Tvojega smo trpljenja,

času ko je že skoraj konec Tvojega tukajšnega življenja.

Sprašujem se, če Si se zavedal, kaj Te čaka,

kdaj Si vedel, kdo Ti zvest bo do zadnjega koraka?

Bi bilo kaj drugače, če Te Juda ne bi izdal? 

Bi Ti drugačno si pot, kot tvoj Oče, izbral?

Kako Si mogel takrat trpeti,

kaj vse Ti je moglo srce krvaveče veleti?

Tudi na križu Si Očetu popolnoma zaupal,

da vsi bi spoznali, da Si resnično Božji Sin, upal.

Kako je Tvoja mati žalovala,

ko je množica o tem, kako si premagan, modrovala.

Niso se zavedali, da Sin si tega, ki vzema in daje,

niso Ti verjeli, so za prazno se življenje odločili raje. 

Tebi pa od žalosti še zadnja solza je kanila

in preden se dan nov je predramil,

Ti se k Očetu nazaj si odpravil. 

[Prvih pet verzov je bilo dodanih naknadno (beri: eno uro pred birmanskimi), ker sem ugotovila, da pesem potrebuje uvod za boljše razumevanje.]

In ja, res zveni še hudo otroško v določenih odsekih in tako, kot da pojma ne bi imela, kaj natančno se je dogajalo.. Ampak konec koncev sem takrat dejansko vedela veliko manj stvari kot jih vem danes.. In če bi danes imela kakšen navdih in zaupanje, da še znam kaj napisati.. Bi zvenelo drugače.. 

Kajti popolnoma logično je, da se je morala dogoditi Judova izdaja. In če pogledamo odlomek Mt 26, 39- 40, najdemo stavek: "Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene..."... Katero človeško bitje pa bi konec koncev si želelo trpeti..? Vendar je tako zaupal Očetu, da je svojo molitev nadaljeval: 

"..vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti"... Kako neomajna vera in kako daleč smo mi...

V tem postnem času sem poskušala nekoliko poglobiti vero, se počutiti še bližje.. Naredila sem veliko več kot prejšnja leta.. Ampak opažam (vsaj pri sebi), da je z vero tako kot z znanjem: "Vem, da nič ne vem..". Več kot naredimo na svoji duhovnosti, bolj se zavedamo kako daleč v resnici smo. 

In kljub vsemu trudu mi nekaj manjka.. Tista pika na i.. A žal ne vem kaj točno ta pikica je.. Vem, da me čaka še veliko iskanja.. 

Toda takrat ko sem pisala to pesem... sem imela nekaj več... takrat sem res doživela vse skupaj... 

(Oh kako upam, da bo letošnja velika noč tista prava!)