Težko je najti koga takšnega :)..

V življenju srečamo veliko ljudi.. na različnih krajih, ob različnih časih, predvsem pa z različnimi nameni. Za nekatere na začetku čutimo, da bi lahko njihova pot še dolgo tekla  tik ob naši; za nekatere pa se s svetlobno hitrostjo izkaže, da se bosta poti hitro razcepili. Za nekatere - priznajmo - si tega tudi želimo.

Ljudje iz skupine, ki smo jo že na začetku kovali v zvezde (in našo prihodnost seveda), se čez čas prav tako razdelijo... Na tiste, ki dober občutek vedno znova potrjujejo.. in se zasidrajo globoko v srce.. Tisti drugi pa vse skupaj končajo.. tako ali drugače. Včasih smo mi sami tisti, ki končamo.. ker tako čutimo.

Dolžina in način premagovanja ovir na skupni poti je v največji meri odvisna od naše osebnosti, našega dojemanja sveta, naše pripravljenosti na prilagajanje.. Ter od tega, kakšna je osebnost, s katero vstopamo v nek odnos.

Osebnost.. Kompleksno zgrajena.. No, kako že pravijo gospodje strokovnjaki?.. "Je skupek relativno trajnih značilnosti, po katrerih se posamezniki razlikujejo med seboj" (zanimivost: osebnost izhaja iz grške besede, ki pomeni maska).

Z vsako osebnostjo se seveda ne moremo ujeti. Odvisno od teh relativno trajnih značilnosti. Z nekaterimi se lahko... preprosto samo zabavamo in si krajšamo čas.. zelo malo pa je takih, s katerimi se preprosto ujamemo. Mogoče ne da bi vedeli zakaj. Ampak z njimi zgleda vse skupaj tako preprosto.. Tistih, s katerimi je tišina pravzaprav udobna.. 

In ko v množici uspeš najti samo enega takšnega človeka, lahko skačeš do neba.. od veselja. 

Torej, zgraditi "konkreten" odnos z nekom res ni lahko.. Zahteva dva človeka (v celoti), ki sta pripravljena..  preprosto biti iskrena. Ki sta pripravljena odvreči vse maske, ki si jih tako radi dajemo na obraz (da bi se skrili pred ljudmi, ki so nas že prizadeli)... Biti brez maske, pa pomeni biti ranljiv. Pomeni, da imajo ljudje o tebi priložnost izvedeti, kdo v resnici si, kako razmišljaš, ko si sam in kako čutiš. Pomeni pokazati svoje slabosti in napake.. Ki jih ljudje tako neradi sprejmejo (lažje je imeti popolne prijatelje - vsaj navzven). Za takšno dejanje potrebuješ res veliko poguma.

Hitro ločimo tiste, ki so z nami vsaj malo iskreni, od tistih, ki to niso. Ampak, ali odnos sploh lahko obstane brez iskrenosti?

Seveda ne! Pa brez občutka, da lahko nekomu zaupaš, tudi ne. Brez tega, da lahko nekomu poveš karkoli in veš, da tega ne bo uporabil za "maščevanje" (če se poti kdaj razideta), ni pristnega odnosa. Ni ga brez zavedanja, da te ne bo zasmehoval..

Pomembno je tudi, da ti oseba pove svoje mnenje.. Pa naj bo to pozitivno, takšno ki ga rad slišiš, ali pa negativno, ki ga je težko slišati. Tako, brez očitanja, skritih namenov.. Samo zato, ker ti želi dobro. Marsikateri "prijatelj" tega ne zmore... povedati ti za tvoje napake. Ampak a niso prijatelji ob nas ravno zato, da lahko skupaj rastemo? Kako boš rasel, če ti ne pove v obraz, kaj počneš narobe?

Malo je ljudi, ki bi znali poslušati. Resno poslušati.. Je dejanje, ki ni najpreprostejše, saj smo ljudje v svojem bistu večinoma egoistična bitja. Poslušati nekoga, ko to potrebuje, tako da veš, kaj ti je želel povedati, res ni najpreprostejše.. Se vživeti v povedano in ne samo tu in tam pristaviti kak "aha", zgolj zato da dajete občutek poslušanja. Ne, tega res ne zmore vsak.. Poslušati tako, kot da ti je res mar za človeka.

Težko je biti tako zanesljiv, da daš človeku vedeti, da si zmeraj tam nekje (čeprav kar nekaj km stran)... na razpolago.. kadarkoli..

Marsikomu je še težje odpuščati.. Se pripraviti do tega, da sploh prisluhneš opravičilu in razlogu za napako. Ker je težko iti čez svojo bolečino in enkrat, ko si ranjen, ponovno zaupati človeku.. Prijateljem pa je potrebno odpuščati.. Vsaj majhne in nenamerno storjene stvari. Odpuščanje je tisto, zaradi katerega odnos raste in postaja močnejši. To je smisel. Odpuščati in sprejemati nekoga v celoti.. Ga v vsakem primeru jemati kot sebi enakega.

Ne, ni najlažje biti pravi prijatelj.. 

Nekje na začetku sem napisala, da če najdeš eno samo tako osebo, lahko od veselja skačeš do neba.. No, jaz definitivno lahko! Ker sem imela to neverjetno srečo... 

Tomaž, hvala ker združuješ vse zgoraj napisano!

Hvala tudi da: 

* se z menoj (kar) dolgo v noč pogovarjaš... zato da lahko govoriva preprosto o vsem... 

* me poslušaš.. tako dolgo kot je treba.. tako, da sem prepričana, da si pri stvari.. 

* sem v pogovorih lahko točno tisto, kar sem... za vsakdanjimi maskami..

* me sprejemaš točno takšno, kot sem...

* se vedno potrudiš razumeti moje besede..

* zmeraj najdeš prave besede...

* si iskren do mene...

* me znaš na primeren način spustiti na realna tla.. 

* me pripraviš do tega, da razmišljam o stvareh, ki bi jih drugače raje pustila na pokopališču pozabe.. 

* me vedno spodbujaš in verjameš v mene in to da nekaj zmorem... ko sem sama prepričana, da ne zmorem.. 

* me spravljaš v smeh.. (tudi ko ne najdem razloga zanj..)

* mi odpuščaš, ko bi kdo drug že zdavnaj obupal.. 

* ker vedno (okej no skoraj =P) najdeš čas, da prebereš moja nakladanja in mi pustiš kakšen komentar.. 

* in zato, ker je s teboj zmeraj tako preprosto :)!

Hvala ti za vse zgoraj našteto in tisto, kar sem pozabila.. Zato, ker si, kar si; najboljši prijatelj, kar si jih lahko zamislim...